Čeprav je minilo že mesec dni, pa v meni še vedno odzvanja moj padec z motorjem na Pokljuki. Še vedno vidim pred očmi sliko, kako sem na »bogato« zapeljala v ovinek, prepričana, da je tako prav. In kaj se je takrat zgodilo?
»Nepričakovano« je naproti pripeljal avto, ustrašila sem se in padla. Šofer avtomobila je ustavil in samo onemelo obsedel. Rabil je nekaj trenutkov, nato je odprl okno in vprašal, če je z mano vse v redu. »Ja, gospod, samo pomagajte mi pobrat motor, sama ne morem.« Še vedno v šoku je izstopil, mi pomagal in se čudil, da je motor tako težek. Pobral je vzvratno ogledalo, ki je odletelo in se razbilo in zavorno ročico, ki se je odlomila. Očitno zmeden ni vedel kaj bi. Jaz pa sem polna adrenalina od strahu in naspidirana, samo dajala napotke. »Gospod, jaz sem OK, vi se samo odpeljite, ker ovirava promet.«
Odpeljal se je, ostala sem sama s svojim strahom. Kaj sedaj? Kako se bom peljala domov, brez ogledala in s polomljeno zavorno ročico? Kako bom speljala ovinke, ki so še pred menoj? Ceste nisem poznala. Vse v meni se je treslo od prestrašenosti. Skozi glavo so mi šibale misli in rešitve. Kaj če kar parkiram ob strani in grem domov na štop? Kaj če pokličem koga, da me pride iskat s kombijem, da naloživa motor? Ali naj se vseeno odpeljem? Vse te ideje samo v nekaj desetinkah sekunde – pa saj veste kakšno moč imajo naši možgani. In tako sem se v nekaj trenutkih odločila, se usedla na motor in odpeljala. Prestrašena, negotova, objokana, osamljena, prizadeta….
Zakaj to opisujem? Zato, ker sem se kasneje, ko sem razmišljala kaj sem naredila narobe, zavedla, da je to na nek način moj vzorec. Verjamem, da še ne razumete o čem govorim. Bom razložila kaj mislim s tem.
Se zavedamo kolikokrat prestopamo svoje meje, kolikokrat zapeljemo na nasprotno stran? V odnosih?
Ja, v odnosih.
Kolikokrat sem prestopala meje, zapeljala na drugo stran cestišča, šla predaleč naprej, včasih celo tako daleč, da sem pritiskala… Dolgo sem rabila, da sem spoznala in ozavestila, da jaz lahko hodim samo po svoji strani oziroma lahko stopam samo do sredine, kjer moram obstati in počakati, da bo moj sogovornik ali partner ali…naredi svojo pot do mene. Kako težko mi je bilo čakati na korake drugega, da sem raje jaz delala korake do njega/nje. Samo iz strahu, kaj pa če nikoli ne pride do mene? Iz strahu, da bom ostala sama, osamljena, zapuščena. Zdržati na sredini je bilo zame ena najtežjih lekcij, ki sem se je učila leta in leta, z veliko neuspelimi poskusi.
In ravno vsi ti neuspehi so me pripeljali do tega, da sem se končno zavedla, da jaz lahko delam samo svoje korake, zase in da ne morem hoditi še za nekoga drugega. Da sem odgovorna samo zase in ne tudi za čustva, razmišljanje in dejanja drugega.
Pa sem res popolnoma dojela?
Ali ni moj padec z motorjem dokaz, da še vedno rada zapeljem na drugo stran, kjer ni prostora zame?
Hvala življenju za to opozorilo, ki se je na koncu srečno izteklo. Dobila sem novo potrditev, da moram ostajati na svoji strani na vseh področji življenja. Ja, vedno znova moram prihajati do sredine, a tam obstati in počakati.
Uf to čakanje, ta negotovost….in hvala, hvala padec, da sem ponovno spoznala, da je zame bolje počakati na svoji strani, kot ponovno pasti, se prestrašiti in ne nazadnje dvomiti o svoji sposobnosti vožnje motorja. Saj veste o čem govorim, a ne? Je vam tudi znano?
In kaj se dogaja z drugo osebo, ko nepovabljeno stopimo na njeno stran?
Otrpne, se prestraši, se obrne in gre, se razjezi ali….Kot »moj« gospod, ki ni vedel kaj naj, ko me je nepričakovano zagledal pred seboj, na tleh in je otrpnil. Težko mu je bilo, zmeden je bil…pobiral je moje »črepinje«, brez občutka, ne da bi mi dal podporo, ne da bi me razumel, ne da bi mi namenil sočutno besedo… Šok je bil zanj prevelik.
Oba zgubljava, ko prestopamo meje. To ni izraz ljubezni temveč izraz strahu in negotovosti. Oba ostajava ranjena, nemočna, prizadeta, z občutki krivde.
Zato sem se ODLOČILA, da grem najprej v tečaj varne vožnje oziroma si poiščem strokovno pomoč, da se naučim tudi v ovinkih ostajati na svoji strani in na ta način varno in elegantno speljati vijugo življenja.
