Načelo »nedelovanja« (wu-wei)

Večni dao ne ukrepa ničesar in vendar nič ne ostane neopravljenega. Laozi

Teh znamenitih Laozijevih besed seveda ne gre razumeti dobesedno, kajti načelo »nedelovanja« (wu-wei) ne pomeni inercije, lenobe, laissez-faire ali zgolj nedejavnosti. Med različnimi pomeni wei so biti, delati, napraviti, izvajati in delovati, v pismenki XX pa pomeni lažen, hlinjen, ponarejen. Toda v okviru daoističnih spisov povsem jasno pomeni prisiljevati, vmešavati se in ukaniti – z drugimi besedami poskušati delovati proti vzorcu lija.

Tako je wu-wei kot »neprisiljevanje« tisto, kar mislimo, ko rečemo slediti vzorcu, dobro se znajti, pluti s tokom, jadrati z vetrom, kovati železo, dokler je vroče, in ponižati se, da bi zmagali. Mogoče ga najbolje ponazarjata japonski umetnosti juda in aikida, kjer je nasprotnik premagan s silo lastnega napada, aikido pa doseže celo take višine, da se napadalec zruši na tla, ne da bi se ga nasprotnik sploh dotaknil.

Načelo ponazarja tudi prilika o boru in vrbi v težkem snegu. Borova veja je toga in se zlomi pod težo, vrbova pa se teži vda, tako da sneg zdrsi z nje. Kakorkoli, vrbova veja ni mlahava, marveč prožna. Wu-wei je torej življenjski slog, ki sledi dau, in razumeti ga je treba predvsem kot obliko inteligentnosti – to je, tako dobrega poznavanja načel, zgradb in smeri človeških in naravnih stvari, da uporablja najmanj možne energije, ko ima opravka z njimi.

OGLAS

Toda ta inteligentnost ni, kot smo videli, samo intelektualna, je tudi »nezavedna« inteligentnost celotnega organizma in zlasti prirojene modrosti živčnega sistema. Wu-wei je preplet te modrosti z ubiranjem najmanjšega odpora v vseh delovanjih. Ni zgolj izogibanje naporu. V judu, na primer, uporabljate mišice – vendar le v pravem trenutku, ko nasprotnik izgubi ravnotežje ali se preveč žene.

Toda celo ta napor ima svojsko neprisiljeno lastnost, ki se imenuje qi, v osnovi enakovredno sanskrtski prani – energijo, povezano z dihom.

To je mogoče ponazoriti z vajo neupogljive roke pri aikidu. Desna roka je iztegnjena naprej in nasprotnik je povabljen, naj jo upogne. Če je roka toga, jo bo močan nasprotnik zagotovo upognil, če pa jo sprostite, oči pa strmo uprete v oddaljeno točko z občutkom, da je roka gumijasta cev, skozi katero teče voda proti tisti točki, jo bo zelo težko upognil. Preprosto, ne da bi se naprezali, domnevate, da bo roka zaradi toka qi ostala ravna, pa naj se zgodi karkoli.

Med preizkusom počasi izdihnite, kot da bi izdihovali iz trebuha, in si zamišljajte, kako se zrak premika skozi roko. Gre za obliko samohipnoze, ki nima nobene zveze s spanjem.

Odkril sem, da je enako naravnanost mogoče uporabiti pri odpiranju zatesnjenega pokrova na vrču, in poznal sem starega zenovskega učitelja krhkega videza, ki je premagal močne mlade moške, ko je premikal težke skale tako, da se je navidez le naslonil nanje

Avtor: Alan Watts