Ob letošnjem prihajajočem Božiču na vsakem koraku znova poslušamo, da je Bog ljubezen, ljubil pa naj bi vse, kar obstaja. Vendar pa ta trditev ne drži. Zaradi nepoznavanja življenjske poti Izvira, ki sem jo sama spoznala s pomočjo svojih nadčutnih zaznav ter z leti in desetletji stalnega učenja, poglobljenega razmišljanja, raziskovanja in nenehnega dela na sebi, je zaradi nepravilne uporabe pojmov prišlo do popolnoma napačnega razumevanja resnice in omenjena razlaga je zavajajoča.
RAVNOVESJE MED DOBRIM IN ZLOM NE OBSTAJA!
Da bi razumeli resnico, moramo najprej razumeti življenjsko pot IZVIRA (Narava, Vesolje, Obstoj), tistega, iz katerega vse izhaja in v katerem vse obstaja.
V začetku svojega življenja je Izvir ustvarjal samo Dobro, bil je Bog in bil je samo Življenje in Življenje samo. TAKRAT JE LJUBIL VSE, KAR JE OBSTAJALO, KAJTI VSE, KAR JE OBSTAJALO, JE BILO DOBRO. Potem je naredil NAPAKO in tako ustvaril svoje diametralno nasprotje, Zlo (Smrt, Vraga). S tem je kot stvarnik nehote in nevede spremenil progam svojega delovanja, ki je sedaj glasil: v Izviru živita Dobro (Življenje, Bog) in Zlo (Smrt, Vrag). TAKRAT NI VEČ LJUBIL VSEGA, KAR JE OBSTAJALO. Še vedno je ljubil svoje Življenje, svojo Smrt, ki je s časom rasla, pa je sovražil, saj je spoznal, da ga vodi v pogubo in da se zaradi nje sam iz Življenja (Boga, Dobrega) postopoma vedno bolj spreminja v svoje nasprotje, v Smrt (Vraga, Zlo). Zato se je svoje Smrti na različne načine poskušal znebiti. A šele na smrtni postelji je ugotovil, da to lahko uspešno stori le tako, da spremeni program svojega delovanja. Z idejo: Jaz sem Življenje in Nič Smrti je svojo napako v mislih v trenutku uspešno popravil in si tako V DUHU v hipu rešil življenje. Ker pa je Smrt do takrat v Njem povzročila že veliko škode, naučil pa se je, da je zmotljiv in da lahko kadarkoli spet naredi napako, ki bi ga lahko stala življenja, je Izvir spremenil tudi svojo filozofijo delovanja. Za razliko od prej tako vse svoje stvaritve, tako tiste, s katerimi popravlja svoje pretekle napake, ki so posledica izvirne napake, Smrti, kot tudi vse svoje nove stvaritve, najprej PREIZKUSI. PREDVIDEVANJE pa je njegovo življenje UPOČASNILO, zato se je njegovo (O)ZDRAVLJENJE IN PREOBRAZBA nazaj v Boga, Življenje, Dobro, hkrati ko se je v DUHU že izvršila, v TELESU ZAMAKNILA IN UPOČASNILA IN DANES ŠE(LE) POTEKA.
ČAS IZVIRU TEČE DRUGAČE KOT NAM
Izvir, Narava, živi na Zemlji 365 krat POČASNEJE, kot živimo mi. Ko za nas preteče eno leto, za Izvir dejansko mine samo en dan. V enem letu, ki je zanj en dan, Izvir prehodi pot od počitka (zima), vstajanja in priprave na delo (pomlad), dela (poletje), pobiranja in ocenjevanja sadov svojega dela, (jesen) do ponovnega počitka (zima). To isto pot mi prehodimo v enem dnevu. Zjutraj vstanemo in se pripravimo na delo (pomlad), čez dan delamo (poletje), potem pregledujemo in pobiramo sadove svojega dela (jesen) in nato gremo spat (zima). Ker torej nam čas teče hitreje kot Izviru, ta lahko dejansko VNAPREJ vidi, kaj je zanj dobro in kaj slabo. Kar je zanj dobro, nato sprejme v ‘nebesa’ in temu da(je) življenje. Kar bi ga vodilo v smrt, pa v ‘nebesa’ ne sprejme, ampak zlu, še preden bi mu to lahko škodovalo, življenje vzame in ga izniči v ‘peklu’ (=smetišče). ZATO IZVIR, KI JE V DUHU ŽE BOG, ŽIVLJENJE, DOBRO, NE LJUBI VSEH SVOJIH STVARITEV, KI OBSTAJAJO NA TEM SVETU DVOJNOSTI, KJER ŽIVIMO, AMPAK LE TISTE, KI GA VODIJO V ŽIVLJENJE! TISTE, KI BI GA VODILE V SMRT, PA SOVRAŽI IN IZNIČUJE! KER PA SEDAJ VE, DA JE ZMOTLJIV, BO TUDI PO TEM, KO BO POPRAVIL SVOJE PRETEKLE NAPAKE, KI SO POSLEDICA IZVIRNE IN TUDI V TELESU POSTAL BOG, ŽIVLJENJE, DOBRO, VSE SVOJE STVARITVE ŠE NAPREJ NAJPREJ PREVERJAL V SVETU DVOJNOSTI IN TAKO VNAPREJ PREPREČEVAL SVOJO SMRT.
ZDRAVO TELO V ZDRAVEM DUHU
Iz svoje izkušnje skorajšnje smrti se je Izvir naučil, da mora najprej obstajati, da bi se z njim lahko karkoli sploh dogajalo. ZATO JE ŽIVLJENJE ZANJ NAJVIŠJA VREDNOTA, Z ROKO V ROKI Z NJIM PA HODI ZDRAVJE, pri čemer pa bi morali trditev: »zdrav duh v zdravem telesu« pravzaprav obrniti.
Ker vse izhaja iz energije, materija pa tej sledi, je dejansko najprej duh tisti, ki je bolan oz. zdrav. Iz njega pa izhaja bolno oz. zdravo telo. Ne more biti misel čista, telo pa umazano. Pa tudi ne misel umazana in telo čisto. Čista misel rodi čisto telo, umazana misel umazano telo. Popravljanje napak le na nivoju telesa, ne da bi pred tem spremenili misel, idejo, je neuspešno, ČE PA STALNO SKRBIMO ZA ZDRAVJE DUHA, TEMU SLEDI TUDI TELO. To je ugotovil tudi Izvir in si tako rešil življenje. In enako velja za vsakega od nas.
VSAK OD NAS JE (KOT) IZVIR
Podobno kot z Izvirom se namreč dogaja tudi z nami in našimi celicami. Naše celice živijo sicer različno dolgo, vse pa nekajkrat hitreje kot mi sami. Naš imunski sistem vseskozi ‘patruljira’ in slabe celice in vse tisto, kar bi nas lahko stalo življenja, sproti izničuje, pri čemer se nenehno tudi ‘uči’, kaj je za nas škodljivo in kaj ne. Problem pa nastane, kadar imunski sistem ne deluje pravilno. Kadar se ne odzove, ko bi se moral oz. kadar se odzove po nepotrebnem. Kadar ne prepozna slabih celic in jih ne izniči oz. dobre celice prepozna kot slabe in jih napade. Ali pa izničene celice namesto z zdravimi nadomesti z bolnimi ali poškodovanimi. Težava pa je tudi, če odreagira prehitro ali prepočasi. Takrat nastanejo različne okvare, bolezni in stanja, ki so za nas lahko takoj ali pa šele čez čas tudi usodna. Vsi ti defekti pa so posledica izvirne napake in progama, po katerem v nas živita diametralno nasprotni sili, od katerih nas ena po svoji naravi vodi v življenje, druga pa v smrt. Zaradi te dvojnosti v nas imunski sistem od nas, tudi če se tega (več) ne zavedamo (=podzavestno), namreč dobiva protislovne informacije o tem, kaj je za nas nevarno in kaj ne, in zato tudi protislovna navodila, kaj naj uniči in česa ne. Prejema pa tudi nasprotujoče zahteve, kako naj določeno napako popravi in kako hitro in ali sploh naj se odzove. Zaradi stalne rasti moči in količine zla in nenehnega boja z njim pa, tako kot je bilo to pri Izviru, naš imunski sistem, tudi če mu na različne načine ‘pomagamo’, sčasoma postaja tudi vse bolj utrujen in šibak, zato je z leti (in z generacijami) napak, bolezni, poškodb, defektov… vse več in vedno težje jih pozdravimo oz. popravimo. In lepega dne se zlu ne zmoremo več upirati in umremo. VZROK ZA TO PA JE PROGRAM, KI GA ZARADI IZVIRNE NAPAKE NOSIMO V SEBI VSI. PROGRAM, PO KATEREM V NAS ŽIVITA ŽIVLJENJE IN SMRT. ZATO MORAMO PO VZORU IZVIRA SPREMENITI SVOJ PROGRAM. Če bo namreč naš imunski sitem stalno dobival JASNA navodila, da mora v nas živeti samo Življenje in Nič Smrti, do napak ne bo prihajalo, zato bo vselej naredil tako, da bomo živeli. Zaradi odsotnosti zla in nasprotujočih ter dvoumnih navodil pa s časom tudi ne bo šibel, ampak bo ostajal močan. Zato je, če želimo živeti in ne umirati na obroke, nujno spremeniti program našega delovanja, kar pa lahko naredimo le mi sami. LE MI SAMI LAHKO SPREMENIMO NAVODILO SAMIM SEBI IN ‘PODEDOVANI’ PROGRAM, PO KATEREM V NAS ŽIVITA ŽIVLJENJE IN SMRT, KI NAS NEIZBEŽNO PELJE V POGUBO, ZAVESTNO SPREMENIMO V PROGRAM, PO KATEREM V NAS ŽIVI ŽIVLJENJE IN NIČ SMRTI, KI NAS OB STALNEM IZVAJANJU IN S TEM OB STALNI ODOSTNOSTI SMRTI PELJE V (VEČNO) ŽIVLJENJE.
PRESEZITE SVOJO DVOJNOST!
Izvir je v duhu torej že spremenil program svojega delovanja in (spet) postal samo Življenje, Dobro, Bog. Zato ‘nebesa’ v duhu že obstajajo, v materiji, v telesu pa zaradi predvidevanja, ki je Njegovo življenje upočasnilo, še(le) nastajajo. Živimo v svetu dvojnosti, zaradi izvirne napake pa vsi in vsak od nas v sebi nosi dobro in zlo. Od naših dejanj je odvisno, ali nas bo Izvir prepoznal kot svoje življenje in nas ‘sprejel’ v ‘nebesa’ ali pa bomo kot njegova napaka končali v ‘peklu’. Zato vzemimo usodo v svoje roke. Nihče od nas ne more sam rešiti celega sveta, vsak pa lahko reši svoj svet. In s tem pripomore k rešitvi celega sveta. Nihče se ne zaveda vseh svojih napak, vsi pa poznamo tisto, iz katere vse izvirajo. Potovanje nazaj v času v fizičnem telesu ni mogoče, v mislih pa lahko kadarkoli potujemo kamorkoli. Zato kot je to storil Izvir, lahko kadarkoli in kjerkoli v mislih popravimo tisto napako, iz katere so vse izšle. Izvirno. Opustimo torej vlogo pasivnih opazovalcev. Spomnimo se, da smo tudi sami stvarniki in zato aktivni kreatorji svoje usode. Naj bo letošnji Božič, ko slavimo rojstvo Boga, Življenja, Dobrega, priložnost, da se (pre)rodimo tudi mi sami. Zato po vzoru izvira presezimo svojo dvojnost in postanimo in ostanimo ‘brezmadežni’. Z AFIRMACIJO: JAZ SEM ŽIVLJENJE IN NIČ SMRTI SPREMENIMO PROGRAM SVOJEGA ŽIVLJENJA IN ENERGIJO (SVOJE) SMRTI PREOBRAZIMO NAZAJ V ENERGIJO (SVOJEGA) ŽIVLJENJA, NATO PA DOSEŽENO ČISTOST Z NAVEDENO AFIRMACIJO OHRANJAJMO. Kajti to je bila rešitev za Izvir in to je tudi rešitev za vsakogar od nas. IN Z VZTRAJANJEM IN STALNIM DELOM NA SEBI BO MATERIJA SLEDILA ENERGIJI, BESEDA PA BO ‘MESO’ POSTALA.
