Mnogi se v današnjih turbulentnih časih, ki prinašajo spremembe v nas samih in hkrati v zunanjem svetu, težko soočajo s svojimi občutji, ki prihajajo na površje. Vse zanikano, odrinjeno in potlačeno v nas, išče pot k svetlobi, da se prepozna in preobrazi. Vse, s čimer se nismo želeli ukvarjati, v nas prebuja stara neprijetna čustva, kajti čas je, da naredimo korak naprej.
Žal se večinoma bojimo čutiti, saj se premalo zavedamo, kako pomembno nalogo imajo naša čustva. Čustva lahko primerjamo s kompasom. So naš notranji kompas. Življenje izkušamo preko občutenja in ne preko razmišljanja. Zato je izredno pomembno, da prenehamo govoriti, da smo v redu, če čutimo, da nismo. Da si priznamo, kaj čutimo. Vedeti moramo, kje se nahajamo, če želimo priti do cilja. Pomislite na zemljevid – če ste v gorah in ne veste, kje se nahajate, nikoli ne boste vedeli, kje je vaš cilj ter kako priti do njega. Zato negativna čustva niso negativna, le občutimo jih drugače kot pozitivna, največkrat kot neprijetna, niso pa nezaželena, saj nam kažejo smer. Kadar nas preplavijo negativna čustva, je to znak, da razmišljamo negativne misli, ki nas usmerjajo stran od želenega. In ko smo v pozitivnem občutenju, je to znak, da razmišljamo pozitivne misli ter smo usmerjeni k želenemu. Naša čustva so fizična manifestacija naše vibracije, skozi katero privlačimo v svoje življenje izkušnje z enako vibracijo.
Oboja, negativna in pozitivna čustva, so del našega življenja. Negativna predstavljajo kontrast. Šele ko vemo, česa si ne želimo, lahko vzklije želja po želenem. Brez črne ne bi nikoli prepoznali bele. Brez bolečine nikoli izkusili radosti. Brez teme ugledali svetlobe. In brez negativnih čustev ne bi nikoli prepoznali pozitivnih.
Neprijetna čustva so del mavričnega čustvenega spektra.
Zato je veliko bolj osvobajajoče, da si dovolimo izkusiti tudi njih, kot se pretvarjati, da jih ne občutimo. Veliko bolj zdravo jih je sprejeti, kot si govoriti, da tega ne bi smeli občutiti. Ko si jih dovolimo občutiti, se tudi odmaknejo. Lahko jih primerjamo z oblaki, ki zakrijejo sonce. Če si jih dovolimo občutiti, se pomaknejo naprej, sicer pa ustvarijo nevihto in razdejanje.
Bodimo pristni in avtentični, nihče ne zahteva od nas popolnosti. Življenje nas želi točno take, kot ta hip smo. Podelimo, kar čutimo, na konstruktiven način. Ne postanimo zmaj, ki s svojim ognjem uničuje vse okoli sebe. Niti ne postanimo 5-letnik, ki se igra karmo »Ti si mene porinil s kolesa, zdaj bom pa jaz tebe!«
Tudi nepristna pozitivnost nas oddaljuje od na samih ter slej ali prej povzroči krizo. Čas je, da se iz lažne pozitivnosti pomaknemo v avtentičnost.
Da si dovolimo sebe čutiti. Dovolimo biti.
Tudi tisti, ki učijo, da se moramo ves čas odlično počutiti, se ne, le da nam tega ne povedo.
Duhovni perfekcionizem s svojo pozitivnostjo za vsako ceno, lahko povzroči ogromno škode, saj ljudi prepričuje, da je z njimi nekaj narobe, da jim je spodletelo, da jih bodo ljudje zavrnili, če bodo čutili in izrazili tudi t.i. negativna čustva, kot so strah, jeza, žalost … ki pa jih popolnoma vsi občutimo, saj so del našega življenja.
Nepristna pozitivnost in sprenevedanje sta ustvarila ogromno škode, saj ljudi ločujeta od lastnih čustev in občutenja, ki predstavljajo kompas v življenju posameznika. Ljudje na tak način izgubljamo stik z lastnimi potrebami in željami. Negativna čustva so označena kot nekaj slabega, a v samem bistvu so več kot dobrodošla, saj nam pokažejo, kje se nahajamo. Dokler ne vemo, kje se nahajamo, niti ne vemo, kam smo namenjeni. Zato večina ne živi svojega življenja. So mornarji brez kompasa, čigar barka izgubljena pluje po odprtem oceanu.
Vsako negativno čustvo se pojavi iz ljubezni do nas, da ga ozavestimo, kar nam omogoči, da se pomaknemo naprej v smer rasti in ljubezni do sebe. Vsakršno upiranje pa prinaša zgolj težave in bolezni. Največ trpljenja nam ne povzročajo ljudje in situacije, temveč naše upiranje … upiranje sedanjemu trenutku in nesprejemanje le-tega, ker mislimo, da ne bi smelo biti tako, kot je. Naša ideja o tem, kako bi moralo biti, nas dela nemirne. Misel, da bi moralo biti drugače, nam krati spanec.
Turbulence že same po sebi niso najbolj prijetne, z upiranjem pa jih le še ojačujemo. Trenutna situacija je takšna, kot pač je. Sprejmimo jo. Dokler tega ne storimo, bomo zaman poskušali odveslali naprej, kajti sidro še ni dvignjeno. Dvignimo najprej sidro in si dovolimo pogumno zapluti naprej.
Živeti z zavedanjem je čisto nekaj drugega, kakor biti pozitiven. Če želimo biti zavestni, moramo najprej postati avtentični. Avtentičnost pa prepoznava oboje – pozitivno in negativno v nas.
Kadar zanikamo svoja čustva, na primer svojo žalost, ter se trudimo biti pozitivni, uporabljamo pozitivno naravnanost z namenom, da zanikamo, kar dejansko čutimo. Če želimo sprostiti negativno izkušnjo, se moramo z njo soočiti, ne pa se obračati stran. Bolj se nečemu upiramo, bolj raste. Če vam rečem »ne mislite na sladoled«, boste seveda točno nanj pomislili.
Vsa potlačena negativna čustva predstavljajo naše sence.
Sence, ki se nahajajo v naši podzavesti. Če jih želimo ozavestiti jih moramo osvetliti, torej se z njimi soočiti. Zato pozitivna naravnanost deluje le, kadar v nas ni senc. Zakon privlačnosti je postavljen kot zakon zrcaljenja. Zato tudi sence privlačijo v naše življenje podobne situacije, ljudi in izkušnje. In zato nam nobena afirmacija niti vizualizacija niti pozitivno razmišljanje ne bo prineslo v življenje želenega, dokler ne osvetlimo naših senčnih delov podzavesti, ki jih občutimo kot negativna čustva, ki želijo pozornost in integracijo.
Če rečete, da delo s sencami ustvarja še več senc, je to enako, kot če bi v kuhinji pomivali posodo in mislili, da bo zaradi pomivanja nastalo še več umazane posode. Seveda to ne drži. Sčasoma bo pomivalno korito prazno in čisto.
Še več, če ste v bolečini, to ne pomeni, da se niste naučili pretekle lekcije, da ne vidite širše slike, da ste preslišali sporočilo, da se je življenje zarotilo proti vam. Ali celo, da niste na dovolj visoki ravni duhovnega razvoja, kot bi vas znal kak mojster prepričati. Ravno nasprotno – bolečina je dokaz, da napredujete in ste v globoki preobrazbi. Kot najbolj dragocen biser, ki nastaja v školjki na dnu oceana. Zaznavanje bolečine je potrditev, da ste ta hip v procesu spremembe, ki je sicer niste načrtovali, a ona trka na vrata. Zdaj je njen čas. Bolečina je način, kako telo prepozna nepričakovano spremembo. Ko začutimo bolečino, smo v procesu globokega in intenzivnega zdravljenja.
Bolečina ni najbolj prijeten občutek. Bi pa veliko manj bolelo, če ji ne bi dajali še dodaten negativen pomen. Kadar ni vse tako, kot si zamislimo, imamo mnogokrat občutek, da nam je spodletelo. Odklopite se od prepričanja, da ste nekaj storili narobe, če se situacija ni zgodila v času ter na način, kot ste ga predvideli.
Bolečina ni vsiljivka. Le pomakne nas na nepoznan teritorij, saj smo zreli za nove izkušnje. Pomaga nam, da spustimo vse, kar nam nič več ne služi – stara prepričanja, škodljive vzorce, neizpolnjujoče odnose … Dokler se ne pojavi naša prijateljica bolečina, se večinoma ne odločimo za preobrazbo.
Če pa je že vstopila v naše življenje, ji vsaj izrecimo, kot vsak dober gostitelj, dobrodošlico. Prinaša nam darilo. Prej ko ga bomo sprejeli, prej bo odšla svojo pot.
Sicer pa, od kod nam ideja, da to, kar se nam dogaja, ni dobro za nas? Če ni prijetno, še ne pomeni, da ni v naše najvišje dobro. Zato ne pozabite, kako se oblikujejo najbolj dragoceni biseri tega sveta.
