Maša razmišlja:
»Če sem naravna sem sama, zapuščena. Ljudje me opravljajo in se iz mene norčujejo. Želijo, da bi bila
po modi družbe. Da bi bila še ena ovca družbene popolnosti. Lažne izumetničenosti sveta. Ne
razumejo, da sami živijo travmo tega sveta.
Kaj je na tem svetu sploh normalno? Ali je normalno slediti travmi sveta? Ob sledenju njej čutim, da
je moje srce nesvobodno. Ujeto v kletko nasilja sveta.
Počutim se tako ujeto. V šoli se dolgočasim. Vse je ujeto v nek izumetničen red. Ko pa začutim klic
morja, se moje srce zasveti. Občutim svobodo izven iluzije sveta.«
Maša na morju razmišlja:
»Morje ne potrebuje popolnosti. Ne potrebuje dirke za dosežki. Morje me sprejema prav takšno kot
sem. Z njim plešem ples srca. »
»Moji starši me vedno znova priganjajo. Narava pa se zame vedno vzame čas. Vedno znova si tudi jaz
vzamem čas zanjo. Poslušam njen klic, ki mi seže do srca. Ptice mi pojejo pesem svobode, pesem
miru. Tu sem sprejeta v tok večnosti. Vse se odvija točno ob pravem času. Narava je zame prava mati.
Ni omadeževana s travmo sveta. Iz nje lije ljubezen čistega srca. Ljubezen, ki čisti moje srce. Čisti
moje srce, grenkobe težav vsakega dne.«
Mašina pesem:
Ko mati mi pravi: “Spravi se v red;. »Jaz hodim v naravo spet in spet. Tam se mi spremeni obup v
upanje, ko poslušam valov ob obalo butanje. Tam se mi solze posušijo, ko ptice radostno zažvrgolijo.
Tam najdem mir in ni strahu, da zgodil bi se kak prepir. Narava me zdravi, škodo v moji glavi
razveljavi. Ljubim naravo in njeno raziskovanje. V naravi sem prava Maša. Igriva in vedra. Radovedna
in polna veselja.«
Mama pravi:
»Pesem resničnosti ni svoboda, ampak delo po redu in disciplini. Treba je imeti delo. Treba je biti
uspešen. Treba je imeti denar.«
»Treba se je podrejati, ubogati in tekmovati. Treba je zmagovati. Treba je trdo delati, garati. Ne
lenuhariti, se potepati in se igrati. Treba je tekmovati in ne z naravo se igrati, ne sodelovati. »
»Zgodaj vstati, ne o naravi več sanjati. Iti v šolo, dobiti petice, trdo se učiti in učiteljico razveseliti.
Zgledna učenka biti. Naj bo tvoje vedenje zgled, svoboda se naj spremeni v red, da ne bo mi treba te
oštet. Pridno brusi šolsko klop, da iz tebe bo kaj postalo, da bo tvoje zgledno vedenje mene
razveseljevalo.«
»Ne naravi slediti, ampak z učiteljico se spoprijateljiti. Odlične ocene uloviti, v častno družbo
najboljših učencev priti. »
Oče reče:
»Zmaguj in meni čast izpričuj. Kdor je zmagovalec, življenja najboljši je igralec. Bodi meni v hvalo, ko
pogledam tvoje spričevalo. Nič se ne izmišljuj, z zmagami mene navdihuj.«
Maša odgovori:
»Ne morem po vajinih načelih se ravnati. Ne morem se zanikati in si lagati. Ne morem z negativnimi
mislimi več spati. Konec tega je. Narava je moja učiteljica. Veselja je znaniteljica. Narava dostikrat je
samosvoja. Kljub vsemu je ljubezen moja.«
Mama in oče čez leta odgovorita:
»Vidiva, da sva bila v zmoti. Oprosti najini pomoti. Narava te veliko je naučila. Obljubiva, da bova
vanjo s tabo več hodila. Narava je res prvovrstna knjiga, iz nje izvira ustvarjalnost in domišljija. Iz nje
zato rodi se najboljša knjiga. Knjiga, ki jo pisec piše iz srca. Pisec, ki naravo zares rad ima.«
