Naš odziv na težke izkušnje je bolj odvisen od nas samih kot od tega, kar se nam dogaja

OGLAS

Ljudje se razlikujejo po tem, kako in koliko jih prizadevajo negativni ali boleči doživljaji, kakršni so na primer izguba bližnje osebe, nesprejetost v družbi, odpustitev iz službe, neuslišana ljubezen, razočaranja zaradi prijateljev in kolegov. Številna negativna in boleča doživetja pridejo v življenju odraslega človeka prej ali slej na vrsto: smrt staršev, tudi prijateljev, bolezni, bolj ali manj resne, številni neuspehi in druge večje in manjše nezgode. Četudi se nam dogajajo podobne stvari, pa se nanje odzivamo zelo različno.

Bolečina in žalost trajata pri vsakem različno dolgo in sta različno močni, pa tudi kažeta se pri vsakem malce drugače. Nekateri žalujejo javno in na glas, drugi pa se zatečejo za štiri stene svojih bivališč in vase, da ne bi nihče videl njihove bolečine.

Očitno je, da obstajajo različni, najbrž dedni razlogi za naše odzivanje (denimo nevrotičnost, povečana občutljivost), nanj pa vplivajo tudi lastnosti, ki smo jih razvili in jih negujemo sami. Kot smo dejali, je naše zadovoljstvo bolj odvisno od nas samih kot od tega, kar se nam dogaja.

OGLAS

Nevrotičnost (nestabilnost-stabilnost) obsega dve razsežnosti čustvenosti: eno zavzemajo zlovoljne, anksiozne in neprilagojene osebe, drugo pa umirjene in dobro prilagojene.

Povečana občutljivost se kaže v burnih in čustvenih odzivih na dražljaje, ki pri večini ljudi ne vzbujajo čustev ali pa so zelo šibka. Občutljivejši ljudje se pogosteje in lažje čustveno vznemirijo od manj občutljivih.

Kadar nas doleti velika nesreča ali izguba, bi si morali v akutni fazi žalovanja dovoliti solze in obup, morali bi biti potrpežljivi s sabo in svojo bolečino ter sprejeti pomoč svojih najbližjih in prijateljev. S tem lahko prebrodimo akutno fazo bolečine in se postopoma vrnemo v običajno življenje.

“Vir sreče je lahko tudi sprijaznjenje z dejstvom, da nekaterih stvari ni mogoče spremeniti.” David Baird

Iz doživljanja in preživljanja tegob, nesreč, tudi tragedij, se lahko marsikaj naučimo in postanemo čvrstejši ter boljši do soljudi in do sebe. Pri tem bi bilo treba zlasti poudariti “do soljudi”, kajti ljudje, ki so mnogo pretrpeli, pogosto doživljanje in obnašanje drugih ljudi sodijo po svojih merilih. Dogaja se, da takšni ljudje drugim radi rečejo: “Če sem jaz to zdržala, lahko tudi ti.” ali “Doživel sem že marsikaj hujšega, to boš pa menda ja zmogel.” Biti ‘boljši od drugih’ naj bi pomenilo zaradi lastnih izkustev nesreče bolje razumeti bolečino drugih in jim biti bolj pripravljen pomagati v zagati.

Večina ljudi si pridobi ob preživljanju nesreč bolj ali manj uspešne mehanizme za obvladovanje prihodnjih tegob. Seveda se najdejo tudi takšni, ki jih lastna nesreča povsem ogorči in je niso sposobni prenesti. Ljudje, ki se ne morejo sprijazniti s kakšno izgubo, včasih potrebujejo tudi strokovno pomoč, da bi sploh lahko nadaljevali običajno življenje.