Naši zakladi

OGLAS

Z vseh strani nas bombardirajo s poročili o ekonomski krizi. Delavce odpuščajo, mladi ne dobijo dela, starejšim grozijo, da bodo podaljšali starostno mejo za upokojitev. Delodajalci in delojemalci se ne morejo dogovoriti. Stranke se prepirajo med seboj, kaj bi bilo treba narediti in kdo naj bi to naredil. 

Dobivamo občutek, da nihče čisto dobro ne ve kako in kaj. Če želimo preživeti ta čas sprememb, ko se staro ruši, novega pa še ni, potrebujemo notranjo moč, da ne obupamo in se ne vdamo malodušju. Kako si lahko pomagamo? Najbolje tako, da na novo ovrednotimo svoje bogastvo.

Kdo smo v resnici?

OGLAS

V časih preizkušenj na novo opredelimo sebe in svoj položaj v svetu. Kaj je tisto, na kar najprej pomislimo, ko rečemo: »Jaz«? S čim se identificiramo? Kaj nas določa? Je »jaz« naše telo, naša čustva, misli, znanje, naš položaj v službi, odnos do naših najbližjih. Je »jaz« oče, mati, sestra, brat, sin, hči, prijatelj, mož, žena, otrok, mladenič, starec, član stranke, sindikalist, delavec, direktor, vojak, znanstvenik, umetnik, učitelj, kmet, zdravnik, bolnik, lepotica, športnik …? Lahko je marsikaj od tega, vendar je še veliko več kot to. Vsi smo vpeti v neskončno mrežo stanj, odnosov, funkcij in položajev, ki se nenehno spreminjajo. V tem zunanjem svetu je sprememba edina stalnica. Z njo pa se spreminja tudi naš »zunanji«, vidni »jaz«. Vendar pa je neprimerno bolj pomemben naš »notranji ali pravi jaz«, naša bit. Ta se ne spreminja. Spreminja se samo naše dojemanje in zavestna povezava med »zunanjim« in »notranjim jazom«. Naš »pravi ali notranji jaz« ni odvisen od tega ali živimo v palači ali na cesti. Mraz, lakota, žeja, utrujenost, težave in bolezni ga puščajo ravnodušnega, ker pripadajo »zunanjemu« jazu. Najnovejši mercedes ali star »spaček« sta mu enaka. Ne premami ga prehodna lepota mladosti, pač pa ceni modrost zrelih let. Razume, da je vse v materialnem svetu minljivo in prehodno. Danes je tako, jutri bo lahko popolnoma drugače. Pravo vrednost ima zanj le tisto, kar je večno in nespremenljivo, kot je sam. Kriza je zanj le priložnost, da »zunanji jaz« spozna, kaj je v resnici pomembno, in se obrne navznoter, kjer leži pravo, neprecenljivo bogastvo. Oglejmo si torej, kako se povezujeta »zunanji« in »notranji« jaz.

Različni nivoji »jaza«

Tako kot se spreminja naš »zunanji jaz«, se spreminja tudi naše telo. Od dojenčka zrastemo v otroka, mladostnika, odraslega, starostnika in na koncu se od telesa poslovimo, ko nam ne služi več. Odvisno je od naših genetskih predispozicij, od okolja, v katerem živimo, hrane, ki jo uživamo, skrbi, ki mu jo namenjamo. Če ga poznamo in razumemo, lahko zanj marsikaj naredimo, da ga ohranjamo v dobrem stanju. Ne glede na to, kje smo in kaj počnemo, lahko z načinom gibanja in dihanja vplivamo nanj. Ni vseeno ali nek gib naredimo sproščeno ali napeto. Lahko vdihnemo globoko s polnimi pljuči ali pa dihamo plitvo, da dobimo komaj kaj kisika in energije. Za trenutek ozavestimo svoj položaj. Občutimo svoje telo.

Kje so napetosti, morda celo bolečine?
Imamo napeta ramena in upognjen hrbet?
Je naš obraz sproščen ali napet?
Šobimo ustnice, stiskamo zobe, gubamo čelo, napenjamo oči?
So naše roke sproščene ali pa se oklepamo stvari, kot bi se utapljali?
Kaj vse nalagamo svojemu telesu, da je tako v krču?

Ne glede na to, v kakšnem položaju smo, nam bo lažje, če se naučimo fizično sprostiti. Takoj bomo začutili olajšanje in dotekanje nove energije. Nekajkrat napnimo in sprostimo mišice rok in nog. Občutimo razliko med napetostjo in sproščenostjo, da ju bomo pravočasno prepoznali in izbrali sproščenost pred napetostjo. Privoščimo si sprehod. Hoja je najbolj naravno gibanje. Poskočimo, stecimo, zaplešimo! Razgibajmo se! Izrazimo se z gibom. Gibanje ne stane nič, lahko pa nam zelo olajša življenje. Najdimo vadbo, ki nam ustreza glede na naše sposobnosti in možnosti, in vsak dan naredimo nekaj zase. Že nekaj preprostih vaj, ki nam ne vzamejo več kot petnajst minut, lahko bistveno pripomore h kakovostnejšemu življenju. Med njimi so tudi psihofizične vaje, ki jih v jogi imenujemo asane. Njihov razpon je od zelo preprostih razgibalnih vaj, ki jih zmore vsak, celo invalidi na vozičku ali bolniki po operacijah, do zelo zahtevnih, ki jih brez temeljite priprave ne zmorejo niti povsem zdrave osebe v dobri fizični kondiciji. Tako si vsak lahko izbere tisti nivo težavnosti, ki ga trenutno zmore. Bolj kot težavnostna stopnja je pomembno, da vadimo redno vsak dan.

Dihanje je povezava med telesom in duševnostjo. Lahko je spontano in nezavedno, ali pa ga zavestno uravnavamo. Dihamo, odkar smo se rodili, pa dokler ne bomo zadnjič »iz-dihnili«. Karkoli počnemo in kjerkoli smo, dihanje je vedno z nami. Vzhodnjaške filozofije pravijo, da se rodimo z določenim številom vdihov in izdihov, in ko jih porabimo, umremo. Zato dihajmo umirjeno in sproščeno. Ozavestimo ritem in globino. Občutimo širjenje trebušne stene in prsnega koša. Prepustimo se dihanju, kroženju vdiha in izdiha. Zaznajmo premor med vdihom in izdihom, ko se za trenutek dihanje ustavi s polnimi ali s praznimi pljuči. To je trenutek »od-diha«. Oddahnimo si! Sprostimo se in se prepustimo temu toku! Vsak vdih nam prinaša novo energijo in vsak izdih nas sprošča in pomirja, vmes pa je trenutek počitka in umirjenosti. Lahko občutimo radost dihanja?! Privoščimo si globoko in sproščeno dihanje, ki nas napolni z energijo in življenjsko radostjo. Ne glede na naš ekonomski položaj, vedno imamo dihanje. Dihanje je življenje in življenje je dihanje. Živimo, dihajmo s polnimi pljuči!

Finejši del nas so naša čustva in doživljanje. Z njimi je povezano naše srce. Ob strahu nam razbija, v bolečini se krči, v veselju širi, ob presenečenju zastane, v veselju zapoje, v ljubezni igra. Veliko izrazov za čustva je povezanih z bitjem srca. Pravimo, da se nečemu posvečamo z vsem srcem. Kadar nekoga ljubimo, rečemo, da naše srce bije zanj. V čustveni bolečini govorimo o strtem srcu. Naše srce je bílo že v maternici, še preden smo se rodili in naredili prvi vdih. Bitje materinega srca je bilo med prvimi zvoki, ki smo jih zaznali. Dojenčka pomirimo, če ga stisnemo k prsim, da sliši bitje našega srca. Se lahko za nekaj časa toliko umirimo, da začutimo svoje srce?

Sedež duše naj bi bil v srcu, v sredini prsi. Če hočemo s kretnjo izraziti »jaz«, pokažemo na sredino prsi.

Kaj se skriva v našem srcu?
Kakšna čustva prevladujejo?
Kakšen je naš odnos do nas samih?
Se sprejemamo, si zaupamo, se veselimo življenja?
Imamo radi ljudi okrog sebe, smo do njih pozitivno naravnani, vidimo njihove dobre lastnosti?

Psihologi pravijo, da spodbujamo tisto, čemur namenjamo pozornost.

Se bolj osredotočamo na pozitivne ali na negativne lastnosti?
Kdaj smo nazadnje nekoga pohvalili, se mu zahvalili za uslugo, mu namenili prijazen nasmeh?

Nasmeh je nekaj, kar prepoznajo v vseh kulturah. Je univerzalen in nedvoumen znak prijateljstva. To vedo že dojenčki! Če se nasmehnejo mami, se jim ona nazaj. In kako vesela je pri tem!

Kolikokrat na dan se nasmehnemo?
Se zavedamo, kako lahko z nasmehom spremenimo vzdušje, sprostimo napetost, polepšamo dan?

Tudi nasmeh je zastonj, je pa hkrati eno največjih bogastev. Podarimo ga! Ste že videli na sliki ali na televiziji, v filmu, morda celo v živo ljudi, ki dobesedno nimajo ničesar, pa se kljub temu smejijo od srca. Kaj nam pomagajo milijoni, če ne znamo biti srečni?! Sreča ni odvisna od materialnega bogastva. Sreča je v srcu.

Svoja čustva in misli izražamo z besedami. Sedež govora je grlo, kjer proizvajamo glasove. Z zvokom komuniciramo. Kiti ali sloni se lahko sporazumevajo z infrazvokom na razdalje nekaj desetin kilometrov. Volkovi in levi z zvokom označujejo svoje ozemlje. Ptičje petje je simbol za lepoto in ubranost. Njihovo petje je zdravilo za dušo. Z zvokom – glasbo lahko vplivamo na razpoloženje. Ob ubrani glasbi dajejo krave več mleka in rastline bolje uspevajo. Celo vodni kristali imajo ob bolj ali manj harmoničnih zvokih bolj ali manj skladne oblike. Biblija pravi, da se je vse začelo z besedo – vibracijo. Za jogije je zvok, vibracija, najmočnejša sila v vesolju. Tudi svetloba je vibracija. Barve izražajo različne valovne dolžine svetlobe. Vibracija je vse okoli nas in tudi mi sami.

Če se z nekom ujemamo, rečemo, da smo z njim na istih valovnih dolžinah. O nekom, ki izpolni, kar obljubi, rečemo, da je »mož beseda«. So stvari, ki jih je treba izreči, pa če je to še tako težko – na primer: »Oprosti!« ali »Ljubim te!«. Eno najbolj bolečih doživetij je, če nekdo noče govoriti z nami, ali če nam zamolči pomembne podatke. Po drugi strani pa poznamo tudi rek: »Toliko govoriš, da ne slišim, kaj praviš.« Poplava besed jih razvrednoti ali pa besede uporabljamo, da bi prikrili svoja resnična čustva ali namene. Z nepotrebnim besedičenjem tudi izgubljamo veliko energije, hkrati pa pritegujemo pozornost drugih na nepomembne stvari. Potrebno je ravnotežje med izražanjem sebe z glasom in tišino, v kateri se spočijemo in pustimo drugim, da živijo svoje življenje tako, kot je zanje najbolje. V vseh duhovnih tradicijah je ena od disciplin molk, ki nam omogoči, da se osredotočimo na delo in poglobimo vase.
Pogosto se nam v tišini meditacije razkrijejo najpomembnejša sporočila o našem življenju.

Kako uporabljamo besede?
Kaj sporočamo z njimi?
Znamo najti pravo besedo ob pravem času?
Jih uporabljamo zato, da z njimi ranimo ali da tolažimo?
Znamo ostati vljudni, tudi kadar drugi niso taki do nas?
Kako hitro nas besede drugih spravijo iz ravnotežja?
Zmoremo ločiti način, v katerem je nekaj izrečeno, od vsebine in upravičeno kritiko od neupravičene?
Znamo pohvaliti ali pa se oglasimo samo, kadar je kaj narobe?
Po drugi strani pa ali znamo sprejeti pohvalo brez lažne skromnosti ali občutka, da si pohvale ne zaslužimo?

Treba je znati dajati in prejemati. Prijazna beseda nič ne stane, je pa ogromno vredna.

Govor je povezan tudi s sluhom. Pravijo, da je izguba sluha težji udarec kot izguba vida, ker je komunikacija z drugimi mnogo težja. Če otrok ne sliši, moramo uporabiti posebne tehnike, da ga naučimo govoriti. To je mogoče, ker vibracije določenih valovnih dolžin lahko zaznavamo tudi z drugimi deli telesa, ne le z ušesi. Velika razlika je tudi med slišati in prisluhniti. Lahko pasivno slišimo glas, pa ne razberemo pomena besed, prisluhnemo pa s pozornostjo in željo sprejeti sporočilo, ki ga besede izražajo. Dobri poslušalci nam namenijo vso svojo pozornost in nas aktivno spodbujajo k izražanju svojih misli in čustev. Ne prekinjajo nas, še preden smo uspeli povedati, za kaj gre. Razumejo našo potrebo po izražanju in da si s tem uredimo misli ter nam pustijo, da najdemo svojo lastno rešitev. Če imamo v svoji okolici takega človeka, si čestitajmo, ker bomo težko našli dragocenejšega prijatelja.

Zelo pomembne so oči, ki naj bi bile ogledalo duše. Tudi z njimi je povezanih veliko simbolike. Če nekoga ne cenimo, ga »prezremo«, ob srečanju z ljubljeno osebo pa nam »oči zasijejo«. Govorimo o »jasnem pogledu«, kadar hočemo reči, da stvari ne samo vidimo, ampak tudi pravilno razumemo, po drugi strani pa si »zatiskamo oči« pred stvarmi, ki jih nočemo sprejeti. Z očmi zaznavamo lepoto barv in oblik, njihovo perspektivo in skladnost. Občudujemo razcvetelo naravo, pisane rože, odsev sonca v mladem zelenju, bleščečo belino sveže zapadlega snega, zlate barve sončnega vzhoda, modrino jasnega neba sredi dneva in odtenke rdeče in oranžne ob sončnem zahodu. Tudi barve kot vibracije vplivajo na nas. Vsak energetski center – čakra ima svojo značilno barvo in svojo zvok – mantro.

Poleg »zunanjih« oči imamo tudi »notranje ali tretje oko«, imenovano tudi »notranji guru«. To je naš center razuma, odločanja, kaj je dobro in kaj ni. Povezan je z intuicijo in z globljim razumevanjem stvari. Kadar slabo deluje, smo zmedeni, si delamo utvare in se ne znamo odločati ali pa sprejemamo neustrezne odločitve. Uravnovešamo ga z meditacijo, v kateri umirimo um in spoznavamo sebe, svoje prednosti in slabosti in razvijamo prepoznavanje dobrega in slabega, resnice in iluzije. Ko dosežemo, da deluje uravnoteženo in pravilno, nas vodi skozi življenjske preizkušnje in razvija življenjsko modrost. Z njim vidimo jasno, prepoznavamo stvari, kakršne so v resnici. Ne omejujemo se več le na naše ozke interese, kot tisti, ki so nas pripeljali do zdajšnje krize, pač pa smo sposobni delovati v dobro vseh.

Notranja moč

Kadar se povežejo telo, dih, srce, govor in razum, delujemo skladno in smo celoviti. Sposobni smo dojeti nas same, vsa živa bitja in ves svet kot celoto. S srcem čutimo in z razumom spoznamo, da smo vsi eno. To nam daje moč, da se dvignemo nad težave, znamo vztrajati tudi, kadar nam je težko, in zaupamo, da nam življenje prinaša še marsikaj lepega, za kar je vredno živeti.

Prepreke med nami se porušijo, zgladijo se nesporazumi. Namesto sovražnikov si pridobivamo prijatelje. Tudi če se kdo do nas vede neprimerno, razumemo, da je to posledica njegove stiske in mu ne zamerimo. To ne pomeni, da se ne bomo zaščitili pred njegovimi dejanji, ne bomo pa spremenili pozitivnega odnosa do njega. Kdo ve, kako bi sami ravnali na njegovem mestu!? Lahko je obsojati druge, dokler nismo v njihovi koži. Vsem se je že kdaj zgodilo, da smo naredili nekaj, za kar bi prisegli, da ne bi nikoli naredili. Morda smo potrebovali prav tako lekcijo, da bi lažje razumeli druge in bili do njih bolj prizanesljivi.

Dobro je dobro in slabo je slabo. To se ne spreminja, tako kot se ne spreminja naš »notranji jaz«. Naš »zunanji jaz« pa se tega šele uči. Ko dosežemo duhovno celovitost in uskladimo oba »jaza« pridobimo dovolj notranje moči, da se dvignemo nad težave fizičnega sveta in zaživimo srečno in svobodno ne glede na okoliščine, v katerih se nahajamo. Zato sprejmimo to krizo kot priložnost za rast in noben finančni zlom nam ne bo mogel vzeti naših pravih bogastev: miru, vedrine in poguma.

Avtor: Dr. Vojka Bole-Hribovšek , učiteljica Joge v vsakdanjem življenju
www.joga-ljubljana.org