Nasilju stop!

Nasilje je vsepovsod prisotno, zdi se mi, da smo nekako že imuni nanj. Kaj kdo dojema kot nasilje, je tudi zanimivo vprašanje.

Nekomu se zdi to, da vsak dan kriči na otroka ali partnerja povsem normalno in sprejemljivo, drugemu se nekaj takega zdi nedoumljivo in grozljivo. Kričanje je enako nasilje.

Jaz pravim, da je vsem oblikam nasilja potrebno izreči in pokazati en ogromen znak STOP.

OGLAS

Zakaj?

Ne samo, da nasilje vseh vrst boli, predvsem želim poudariti, da razvrednoti posameznika, vzame mu integriteto, samospoštovanje in nažene ga v strah, pri vsem tem je bolečina faktor, ki ga nekako preneseš, a ko sebe izgubiš, je pot nazaj zelo težka.

Jaz naštevam cel kup nasilja: verbalno, psihično, čustveno preko manipulacij in izsiljevanja vseh vrst, telesno.

Nasilje izvajajo starši nad otroki, moški nad ženskami pa tudi primeri nasilja žene nad možem sem že obravnavala, nasilje doživljajo stari ljudje s strani mlajših generacij, vsi smo žrtve nasilja medijev, politikov, negativne klime in še nasilje do samih sebe poznamo.

Zakaj si vzamem pravico, da kompetentno pišem o nasilju?
Zato, ker sem se sama ujela v tovrstni začarani krog lastnega zakona, kjer sem z leti verbalnega, psihičnega in čustvenega postala otopela, postala zgolj senca sama sebe, strah me je bilo vsakega premika ali dogodka, ki se ni skladal z vizijo sedaj bivšega moža. Četudi nisem imela nobene zveze s kako situacijo ali dogodkom, sem bila kriva za vse, kar sem takrat tudi bolj ali manj sprejela na svoja pleča.

Zakaj sem pustila biti ponižana in razžaljena?
Držala sem se mladostniške zaobljube same sebi, da se jaz v svojem zakonu ne bom neprestano prepirala, kregala in iskala dlako v jajcu, tako sem šla v poroko z vizijo, da če bom tiho in bom vsemu pritrdila kar bo mož rekel ali predlagal, ne bo mogoče najti povoda, da bi prihajalo do kregov. To je sicer bilo res v času najine nore zaljubljenosti, a kot vemo stanje norosti hitro mine, kmalu padeš na realna tla in tedaj se je neslišno in potihoma priplazilo nasilje, ki sem ga bila deležna.
Kaj bi tajila, dolga leta se mi je to nekako zdelo sprejemljivo in normalno, pred oči sem si risala izgovore v smislu: danes je utrujen bošček, pa je živčen; tega res nisem dobro izvedla, pa me je po pravici nadrl; v vsakem zakonu ni vedno med in mleko, in kar je še podobnih bednih izgovorov.

Žrtev skuša svoje občutke nemoči, žalosti in brezizhodnosti minimalizirati, da lahko sploh preživi kot osebnost. V sebi sicer veš, da vse to ni prav in da si vreden več, a kaj ko se nevidna mreža splete okoli tebe in si kot ujeta buba, ki jo je pajek s svojimi nitkami popolnoma prepredel in se ne moreš iztrgati. Bolj kot se boriš, da bi to mrežo nasilja raztrgal, bolj se vanjo pogrezaš. Zato je nasilje tako izjemno nevarno in zato mu je res iz srca treba reči NE!

A ker sem kot človek vseeno nekje globoko v sebi imela vgrajen občutek lastne vrednosti, ki je ni mogel uničiti, sem se po fizičnem nasilju zmogla ultimativno upreti sama sebi in vsem svojim izgovorom ter vstati in izreči NE, tega se ne grem več.

Kar želim povedati je dejstvo, da je treba sam sebi pogledati v oči in si priznati, kaj smo, kdo smo, kaj je naša misija v tem življenju in če oblikujemo odgovore, da smo vredni spoštovanja, da nismo kup smeti, s katerim drugi lahko pometa kakor se mu zdi, potem verjamem, da lahko prenehamo biti žrtev ter se odločimo za osvoboditev sebe.

Seveda je to lažje napisati kot uresničiti, tega se jasno zavedam. Kljub temu vztrajam in vem, da je potrebno za prekinitev nasilne zveze ogromno poguma, volje, energije in ljudi, ki jim lahko zaupamo. Namreč, nasilnež ne bo nikoli sam spregledal svojega nasilniškega vedenja, saj za svoje reakcije krivi vedno drugega, torej je treba vzeti usodo v svoje roke in se odločiti tako, da se nasilju upremo.