Z možem sva debatirala o tem kako zelo ga jezi, ko se v službi nihče ne drži rokov, ko se ljudje sprenevedajo in krivijo en drugega in ko ga v domačem okolju ljudje ne razumejo, ko si želi po napornem dnevu miru. Iz njegovih ust je bruhala meni zelo znana vibracija »Zakaj svet ni popoln kot si želi biti sama«, ki me je dolga leta nazaj tolikokrat pahnila na rok izgorevanja. Svet sem želela popoln kot sem si želela, da bi bila moja družina popolna. A svet ni popoln kot tudi moja družina ne in še manj jaz sama. Seveda sem to dojela, ko so še zadnji poskusi, da bi olepotičila svoj svet do onemoglosti razblinili na tisočere koščke. Ko sem na eni strani doživela romantiko mobinga pravih mojstrov čustvenega vampirjenja in dojela, da se vedem kot v Amazonsko preobleče predpražnik. Jp lepi j…. predpražnik. Mogoče sem se celo prepričala, da sem tak lep Perzijski, ne tisti iz Ikee, a dejstvo je, da si je vsak še tako povprečen vampirček na meni lahko fino nabrsuil zobke.
Dojeti to je bil cel križ. A hvala bogu, da me je Življenje fino skloftalo, da sem se po principu elektrošoka zbudila. In če le za hipec znova zatavam v kolektivno tkanje pravljičnih sanj, me »slučajno« spet iz sna prebudi meni zelo znan način obujanja Trnljučice… B O L E Č I N A.
Čustvena ali fizična, na meniju je več izbire, a ko pride praviloma nosi močno katarzično sporočilo in kopico AHA-jev. Ker jo prijazno sprejmem (razen pred polno luno, ko mi gre tako na jetra, da bi jo najraje….:-)), se le ta ne razvije več v trpljenje, ampak ostale le dobra porcija super sveže pristne bolečine. Ki pa mine. Kako hitro je odvisno od tega kako dolgo dovolim umu, da me mrcvari. Sedaj niti ne več tako dolgo. Če grem v meditacijo še manj. A včasih meditacijo preskočim, ker si želim prisotno videti kako se bolečina obnaša. Ne želim preživeti življenja v begu pred njo, kar bi lahko meditacija bila. Meditacijo posvečam odkrivanju novih dimenzij mojega bivanja in ne begu. To je odvisnost. Taka prefinjena, a je kompenzacija bolečini.
Pogovor o želji po popolnem svetu se z možem razvije v smeri nemoči. Občutka nemoči, ki ga čuti, ko se svet ne vrti v smeri, ki bi si jo želel. Ko mu omenim občutek nemoči me takoj prekine, da gre bolj za jezo in frustracijo. Povabim ga, da se ogleda. Da se postavi na oder in opazuje kako se vede, ko se stvari ne obrnejo v smeri perfekcije. » Joj pa bo res nemoč. Poglej kako nesrečno se repenčim, a na koncu s čikom v ustih nemočno obsedim na vrtu. Ti šment. « Povabim ga k temu, da mi pojasni kako sploh doživi nemoč. » Ni mi všeč. Ne maram je. Srh me spreleti ob njej« Nato se iz globim duše znova javi globlji glas, ki presega ego in nama pojasni:« Razumita, da je nemoč le sklop misli, ki vzpodbujajo občutke. Je del izkušnje o učenju kaj ljubezen ni, da bosta razumela kaj ljubezen je. Nemoč je le energija v gibanju, ki pa ni del vajine identitete. Je zgolj del vajine kreacije, a ni kreator. Je sploh mogoče še, da čutita nemoč, ko se zavesta svoje moči kot ustvarjalca občutka nemoči?« In že me zajame znani občutek mravljincev, ko se znova iz moje zavesti sprosti perpetum vibracija, ki si želi v razrešitev. Slišim jo kako se svobodno premika naprej in ni več del moje identitete. Nemoč nisem JAZ, ampak jaz SEM, ki se odločam za izkušnjo nemoči ali ne. Oujea!
Z močjo, Sarabraj.
