Francoski porodničar Frederick Leboyer, avtor pionirskega dela Rojstvo brez nasilja, si je že v 70-ih letih postavil vprašanje, ki še danes spreminja porodni svet: »Ali si otrok ne zasluži mirnega, spoštljivega prihoda na svet?«
Menil je, da otrok ob rojstvu ni brez občutkov, neobčutljiv in neveden. Nasprotno. Je izjemno dovzeten. In namesto, da bi se ob rojstvu prilagodili otroku, se mora otrok prilagoditi postopkom, ki se dogajajo ob rojstvu. Frederick ni bil proti medicini, bil pa je proti brezbrižnosti.
Otrok ob rojstvu ni le telo – je čuteče, zavestno bitje.
Kot zdravnik je bil priča tisočerim porodom. A nekaj v njem je vsakokrat zastalo, ko je zagledal novorojenčka – izpostavljenega hrupu, svetlobi, strahu.
Z meditacijo, jogo in globokim razumevanjem življenja je razvil svojo vizijo. Prvi vdih otroka ni le telesni pojav – je prehod v novo življenje, prehod med svetovi. In ta trenutek – ta prvi dih – si zasluži, da se zgodi mirno, spoštljivo, brez nasilja.
Otrok, ki čuti – že od prve sekunde
V času, ko je večina porodniške prakse temeljila na hitrosti in rutini, je Leboyer vztrajal pri ideji, da novorojenček zaznava svet mnogo bolj, kot smo pripravljeni priznati. Svetloba je lahko zelo moteča za novorojenčka, hrup ga prestraši, dotik tuje osebe ni prijeten… Vse to doživlja novorojenček, ki je devet mesecev živel v temi, toplini in tišini v maminem trebuhu.
“Če bi se mi znašli v takem prehodu, bi si želeli, da se z nami ravna nežno. Zakaj bi bilo z otrokom drugače?”
Eden najbolj radikalnih vidikov Leboyerjevega pristopa je bila tišina oziroma odsotnost nepotrebnega hrupa. Brez kričanja, brez ukazovanja, brez hitrih gibov. Samo zatemnjena soba in počasen proces. Verjel je, da otrok ne potrebuje dramatičnega vstopa v življenje.
Topla kopel v katerem se rodi otrok, po kateri je Frederick postal svetovno znan, ni bila metoda za samo bolj “lepo” rojstvo. Voda, podobna maternici, omogoči telesu, da se umiri. Otroci v njej pogosto ne jokajo. Dihanje se umiri. Telo se sprosti.
Ta prizor je za nekatere ganljiv, za druge moteč. Ker odpira vprašanje: Če je otroku v vodi lažje, kaj mu potem delamo, ko mu tega ne omogočimo?
Leboyer je bil kritičen tudi do odnosa do žensk. Po njegovem mnenju porod ni nekaj, kar se ženski zgodi, temveč nekaj, v čemer sodeluje. Trdil je, da telo ve, kaj počne, če mu damo prostor. Strah, nadzor in rutinski posegi pogosto prekinejo naravni tok poroda.
Prvi trenutki življenja ustvarjajo temeljni občutek: ali je svet varen ali sovražen. Ne kot spomin, temveč kot telesni vtis, ki ostane. Rojstvo je prvi stik s svetom…
Več lahko prebereš v knjigi Rojstvo brez nasilja >>
