Nestabilnost čustev

OGLAS

Posamezniki smo tako zelo navezani na doživljanje nečesa, kar se pojavlja v našem zavedanju, da niti ne opazimo, da trpimo zaradi doživljanja tega. V trenutku namreč, ko se navežemo na minljivo, smo v ciklu “samsare” in “karme”.

Znotraj nas obstaja več nivojev kot samo čustva. In nekaj njih je globljih, nekaj pa plitvejših.

Vedno, ko se nekaj ponavlja med višjim in nižjim, je vsaj v zavesti, le-to izpostavljeno nihanju, gibanju.

OGLAS

Čustva so namreč že po svoji naravi nekaj, kar niha, se giblje. V obstoj prihajajo, ko se jim zazdi. Vsaj, ko govorimo o čustvih iste kvalitete.

Čustva niso nikoli ista, so pa podobna. Vedno rastemo in s tem, ko rastemo, se spreminja tudi njegov način, kreacija, odnos do drugih ipd.

Postajamo boljši. A to še ne pomeni, da imajo čustva tako veliko vlogo, kot bi jim jo morda pripisali mnogi.

Njihova kvaliteta je zelo nestabilna. Sedaj so namreč takšna, drugič drugačna. Potem jih sploh in, vsaj ne v kvaliteti, ki jo vemo zaznavati, drugič so spet morda pretirana, da nas preplavijo s tem, kar njihova kvaliteta oddaja.

Čustva niso nič drugega kot še ena kreacija uma, saj, da bi se jih lahko zavedali, da bi jih lahko zaznavali, za to potrebujemo misel. In misel ne nekaj kar nastaja v umu.

Da bi, kot pravi marsikdo lahko kreirali iz čustev, je potreben napor. In tega ustvarja um, pa čeprav se temu pravi le, da dovolimo.

Stvari ne dovolimo ali pa dovolimo z našim umom. Naboj misli je tisti, ki dovoli, da je čustvo takšno kot se prikaže in naboj misli oz. uma je tisti, ki ne dovoli, da se čustvo prikaže.

Če želimo, da čustvo obstaja je vedno potreben nekdo, ki se jih zaveda.

Najbližji približek širokom množicam je energija uma. Zaradi nje so nam stvari, ki jih doživljamo, pa kjerkoli že, znane.

Ko se namreč to, kar prihaja od znotraj nas, kot čustvo, ali pa od zunaj nas, kot svetloba, signal, dotik, sunek ipd., to zaznamo z našo mislijo, ki je del uma. Um je skupek misli, čustev, občutkov, idej,

V umu je tudi inteligenca, razumevanje, odločanje se, če govorimo o umu na širše, kajti kakorkoli že pogledamo, se tega, kar se dogaja v umu zavedamo z mislijo.

Misel sledi čustvom, občutkom, idejam, misel sledi procesu premišljevanja, odločanja. Vse kar je v misli, potem z lahkoto dojemamo z možgani. Težava pa je, da marsičesa nočemo, saj nam ni všeč, bi moralo biti boljše, je bolj zabrisano ipd.

Zabrisanost prihaja iz uma. Um je tisti, ki določi, če bomo videli, dojeli neko čustvo jasno, ali pa ne. Um je tisti, oz. njegova misel je tista, ki določi, kako jasno bomo videli čustvo. Pred vsakim čustvom, da bi se ga lahko zavedali je misel. Misel pa tudi določa, kam se bomo usmerili z našim umom.

Misel je del višje inteligence. A ko je preveč popacana, prepisana, prekrita s tendencami, ki ji onemogočajo videti jasno, potem do nje ne more priti nekaj, kar je jasno.

Če tendenca v nas kaže, da pri ljubezni iščemo seks in lepo telo, naša misel ne bo mogla dojeti, da je ljubezen to, kar je. In da nima neke oblike. In to kar je, je nekaj, česar se zavedamo od globlje.

Ta globina, od koder se ljubezni zavedamo je lahko čisto umska, telesna, saj je um del telesa, lahko pa je nekaj, kar telo in um presega.

Pri večini je to, kar moramo zaznati mešanica, pomešanost telesnega oz. umskega in nečesa, kar ta nivo presega.

Naša zavest je lahko nekaj, kar je vezano na samo telesno, umsko, fizično delovanje, kot pri večini. Ta nivo vključuje vse kar je fizično. Torej tudi denar, avtomobil, drevo, hišo, otroka.

Ko pa gremo nivo globlje, pa postane naša zavest tudi nekolikanj globlja, poglobljena. Seveda govorimo še vedno o zavesti, ki se je zaveda um.

Ta zavest, ki se je zaveda um, je vedno vezana na dva nivoja obstoja. Na mentalnega in na materialnega. Razen, če se dovolj sprostimo, da telesna zavest odpade.

Mnogi bi rekli, da smo tukaj na zemlji in da je lepo, potrebno ipd., da živimo oboje. A če živimo oboje, torej tudi materialno, je naš um še vedno orientiran na mentalni del, ki odslikuje oz. se ukvarja z vzrokom in posledico oz. z materialnimi manifestacijami, ki želijo nekaj in za to tudi nekaj dajo.

To, da živiš nenavezan na materijo, ne pomeni, da se ti materija ne dogaja. Dogaja se ti verjetno dosti bolj in dosti bolj usklajeno s tem, kar je za tvojo notranjo naravo materija. Ne za umsko.

Nad umsko naravo obstaja še en nivo, in to je nivo čistega obstajanja. Naš um je tisti, ki ne zaupa, da obstaja in zato hoče sam prevzeti stvari v svoje roke. Sam hoče diktirati in delovati kot paše njemu.

Biti usklajen z višjim nivojem zavedanja oz. kot bi mu rekli nekateri, zavesti, ne pomeni, da kreiraš iz čustev, kajti čustva so še vedno nivo vzroka in posledice. Zelo težko je imeti svoja čustva vedno usklajena s tem, kar si želiš.

Celo nemogoče, saj je njihova narava zelo neodvisna od tega, kar si želi um. Čustva se pojavljajo v oziru na to, kar je na drugi strani, oz. s tem, kar um okuša, izkuša, s čimer se zapleta.

Zanimivo je, da se v svetu, kjer vas vsi prepričujejo, da se ustvarja iz čustev ne govori o resničnosti, ki leži pod njimi.

Celo tako daleč gre vse to, da tudi ti, ki so bili usmerjeni na svoj duhovni cilj, ki nima nič za opraviti s čustvi, prenehali videti svoj pravi cilj. Narava čustev je zelo mamljiva, in ko enkrat čutimo, da se dobro počutimo, na dostikrat več ne zanima, da bi videli celo sliko.

In pri duhovnosti se gre o celi sliki, ne samo o tistem, kar si namisli naš um. To pa je tudi ena od poti, ki pelje onstran samo umskega zavedanja v odrešitev od trpljenja.

Ko trpijo, trpijo čustva, občutki, misli ipd. Torej v kratkem umske manifestacije.

Vsak, ki je zapet v umske manifestacije trpi, se radosti, veseli, ga je strah ipd.

Bojl gremo na potovanje onstran potrebe, da čutimo čustva, pa četudi samo dobra, bolj začenjamo videti svojo resnico, ki pa ni čustvena. To je resnica, ki se nahaja onstran čustev, onstran misli.

Ker pa greš iz prostora nestabilnosti, nestabilnega obnašanja čustev, misli, občutkov, pa vedno bolj tudi v sebi čutiš stabilnost.

To ne pomeni, da se v zunanjem svetu ne dogaja, kar se dogaja. Pomeni pa to, da tega, kar se dogaja v zunanjem svetu ne okuša v kontekstu osebne drame, ki je opisana s čustvi, občutki, dejanji, ipd.

Človek lahko zares začenja postajati svoboden le takrat, ko za sabo pusti vso nestabilnost.