Čeprav znanosti še ni uspelo dokazati ali ovreči, ali to drži ali ne, pa zagotovo drži nekaj, kar ljudje trdijo že od nekdaj – da namreč polna luna lahko, ne oziraje se na vse legende, ki so povezane z njo, popolnoma zmede naše glave in čute. Nič čudnega torej, da Angleži norcem še vedno pravijo lunatics.

V časih, ko mesta in vasi ponoči še niso bila tako potratno razsvetljena in se je Zemlja pogreznila v temo, torej v časih, ko je bil električni tok stvar kvečjemu nevihtnih strel in ne električnih vodov, je svetu ponoči vladala luna in na Zemljo metala bolj ali manj srebrno luč. Ljudje so jo častili, ji darovali in ji prilagajali ritem svojega življenja in koledarje. Prinesla je namreč prvi in najlaže opazen cikel v naravi – najprej izmenjavanje dni in noči, potem pa še krožno ponavljanje svojih men. Z luno so bili povezani miti, legende, prepričanja, tudi strahovi. Bila je edini gospodar noči.

Dandanes, v času računalniško vodenega vsakdanjega življenja in ogromnega prebitka informacij, težko razumemo, kako pomembna je bila luna za ljudi nekoč. Po njej so se ravnale mnoge aktivnosti, ob katerih se danes morda le nasmehnemo (kot na primer striženje las), zlasti vse, kar je človek počel za naravo. Setveni koledarji niso zgolj olepšava sten in tekmovanje oblikovalcev, kdo bo naredil (in prodal) lepšega, ampak neizogibni pripomoček k razumevanju, kdaj je za naravo najbolj kaj početi, če naj bi nam dala kar največ. Danes kmetje sejejo takrat, kadar imajo čas ali pa v skladu s svojimi načrti, ne oziraje se na nekakšno luno … Le kdo se še ozre v nebo k njej, ko izgubljen išče pravo smer? Kdo od nas še spremlja, kdaj je mlada in kdaj polna? Mora vsaj potemneti ali pa nasprotno močno zasijati na nebu v vsej svoji popolnosti, da bi jo ljudje sploh opazili. Večina nas je izgubila stik z metafiziko, z vero v resničnost, ki presega čutno zaznavanje. Nekoč so o njej ljudje ustvarjali najlepše mite, bila je povod za neštete legende in kulte, v katerih imajo boginje njeno podobo (npr. Izis, Ištar, Artemida ali Diana, Hekata …), danes pa je ostala za družbo kvečjemu še zaljubljencem in morda volkovom, da se obračajo nanjo …

OGLAS

NEKOČ SO O NJEJ GOVORILI …

Poetične legende so imele tudi praktičen namen. Ljudje so poskušali z njimi ponazoriti kozmični red in potek časa, razložiti nerazložljivo in doumeti nedoumljivo. Zakaj Luna spreminja svojo podobo? Ji je res velik divji bik odgriznil del telesa? In zakaj se sonce in luna nikoli ne srečata? Mar jo sonce res besno lovi po nebu ali pa je morda ravno nasprotno? Kaj je konec koncev luna sploh zakrivila, da se zdi njen obraz poln ran?

Skoraj povsod so ljudje izhajali iz prepričanja, da je luno nekdo iznakazil. V Peruju jo je napadla lisica, v Argentini jo je opraskal jaguar, v Mehiki zajec. Ljudje v Romuniji so verjeli, da jo je nekdo obmetaval s kravjaki, Inuitom (Eskimom) se je zdela umazana od pepela, Bolivijci pa so verjeli, da je črna zaradi premoga. Neko indijansko ljudstvo v Braziliji celo verjame, da je njen obraz nekdo poparil z vrelo vodo.

Prebivalci indijske pokrajine Asam verjamejo, da sta bila luna in sonce nekoč zakonski par. A sonce soprogi ni bilo pripravljeno odstopiti toplote, raje jo je namenilo svojim otrokom, torej ljudem, luno pa je iz objestnosti zabrisalo v ribnik, zato ta vse od takrat ponižno kaže svoj blatni obraz, pa še to samo ponoči. Podobno legendo poznajo tudi Masaji v Keniji. Sonce in luna naj bi se zravsala, in ker se je sonce sramovalo svojih ran, je zasijalo tako močno, da mu nihče več ni mogel pogledati v obraz. Luna pa ponosno razkazuje svoje ranjeno obličje, na katerem manjka eno oko …

A zakaj vse te kazni? Luna je predvsem v Srednji in Južni Ameriki veljala za hudobca, ki je zakrivil marsikaj podlega. Včasih je ponoči kot čeden mladenič nespodobno legla k svojemu bratu, spet drugič je v spanju oplodila deklico, ki je bila še sama otrok.

Kljub vsemu so ji ljudje na drugem koncu sveta oprali čast. Kabili s severa Alžirije znajo povedati, da je luna nekoč stopila z neba, da bi potolažila jokajočo siroto, njene solze pa so pustile sledi na luninem obrazu.
V Vietnamu je luna zavetnica zakoncev, v starem Egiptu pa kot levo oko krasi obraz boga Hora. Mnogi hindujci v luni še danes vidijo svojo zavetnico. Podnevi jih varuje sonce, ponoči zanje skrbi luna. Če ostane nevidna, obstaja velika nevarnost, da se človeka polastijo demoni. Zato ji je treba ob mlaju darovati žrtve. Zadostuje že riževa pogača, razrezana na 12 kosov.

Na vzhodnem Kavkazu je bilo takšno žrtvovanje precej nasilnejše. Ljudje so vse leto redili sužnja, ki so ga na koncu pohodili do smrti in zabodli v lunino čast. Ta obred se je v veliko milejši obliki v Gruziji ohranil vse do danes. Na dan svetega Jurija se eden izmed romarjev vrže pred cerkvena vrata, da lahko drugi verniki, ki vstopajo v cerkev, stopajo čezenj.
Večina obredov, povezanih z luno, je žal utonila v pozabo. Marsikje jih je izpodrinilo krščanstvo, na primer pri Jupikih na Aljaski. Ti so nekoč z obrednimi maskami ponazarjali mit o bratu in sestri, ki sta spala skupaj. Po tem dejanju je sestra z lučjo v roki zbežala na konec sveta in se spremenila v sonce, brat, ki ji je sledil, pa se je spremenil v luno. Po uspešnem lovu je šaman iz plemena Jupikov zaplesal obredni ples, med katerim je padel v trans, se povzpel na luno in se z njo pogajal o plenu. Šaman je negibno obležal na tleh in spregovoril z nečloveškim glasom. Lunin bog mu je na koncu sicer odstopil kite in tjulnje, a je v zameno zanje zahteval duše ljudi.

S pokristjanjenjem Jupikov v 19. stoletju je izginil tudi ta kult. Tudi znanost je luni sčasoma odvzela sijaj. Najprej se je iz ploskve spremenila v kroglo, julija leta 1969 pa se je po njej celo sprehodil prvi človek – Neil Armstrong. Najpozneje, z bližnjimi posnetki kraterjev na Lunini površini, je izginila tudi njena mitološka moč. S fotografijami njenega kozavega obraza so tisočletne legende postale navadne pravljice.

Na jugu Kitajske so ljudje verjeli, da na tej hladni krogli rastejo cimetova drevesa. Kakšno je moralo biti njihovo razočaranje, ko so uzrli njeno mrtvo površje! A vse to ne pomeni, da je čaščenje lune popolnoma zamrlo. Na Kitajskem se denimo jeseni, 15. dan osmega meseca po kitajskem koledarju, vse vrti okrog polne lune. Na ta dan se obiskujejo družine in prijatelji, ki skupaj opazujejo sijaj ‘žetvene lune’.
Kitajci si še posebno radi ogledujejo lunin odsev v vodi. Nekateri ob tem še vedno skladajo, pesnijo in recitirajo v njeno čast, poslušalci pa grizljajo okrogle potičke z nadevom iz orehov, datljev, šunke ali svinjskega mesa. Žal se je praznovanje dneva lune v zadnjem času sprevrglo v pijančevanje in hišne zabave. Luna je pri Kitajcih ženskega spola in pooseblja bistvo jina ali pasivne ženskosti, ki je protiutež vročekrvni moškosti ali jangu, ki ga pooseblja sonce.

Nič nenavadnega: pri večini ljudstev sveta je luna ženskega spola.

Evropa je glede tega razdeljena. Medtem ko se je v nordijskih jezikih ohranila moška oblika imena germanskega boga neba, so romanski jeziki ohranili starorimsko ime boginje Lune, v slovanskih pa je prav tako ženskega spola.
V vsem južnem semitskem (arabskem, južnoarabskem, etiopskem) svetu je mesec moškega spola, sonce pa je ženske narave, kajti za nomadska in karavanska ljudstva je noč prijetna in prinaša počitek, torej je primerna za potovanja.

V južnokitajskih legendah je tudi “mož z Lune” ženska z imenom Čang E, ki je svojemu možu izpila ves življenjski eliksir in se pred njegovim besom zatekla na Luno. Indijci in Japonci ter nekatera afriška in indijanska ljudstva so na luni videli žabo, Mongoli in Nigerijci zajca.

Po vsej verjetnosti najlepšo prispodobo za Luno pa imajo Malajci, ki pravijo, da so zvezde lunini otroci. Nekoč naj bi zvezde na nebu svetile tudi podnevi. Te naj bi bile otroci Sonca, vendar jih je mati požrla, tako kot včasih mačka požre mladiče. Danes je luna tudi v Maleziji le še pomagalo za določanje datumov.
Za islam, državno vero, sta sonce in luna le znak vsemogočnega Alaha, čeprav se muslimani še danes ravnajo po lunarnem koledarju, po katerem se vsak mesec začne z mlajem.

Tudi druga svetovna verstva svoja praznovanja usklajujejo z Luninim ciklusom.

Celo kristjani slavijo Veliko noč – ki sovpada z judovskim praznikom pasho – vedno na nedeljo, ki sledi prvi polni luni po začetku pomladi. Koliko nas to ve?

Luno častijo tudi v indijskem Puškarju, ko se več tisoč hindujcev iz step in puščav Radžastana zgrne v to romarsko mestece, kjer naj bi bog Brahma nekoč izgubil lotosov cvet. Čeprav spotoma prodajo na deset tisoče kamel in zaročijo na stotine deklet, je njihov pravi cilj obredna kopel v belini lune, ki se zrcali v svetem jezeru.
Luno častijo tudi tajski budisti. Ob prvi novembrski polni luni slavijo praznik loi krathong – zahvalni dan, ko po rekah, ribnikih in bazenih spuščajo čolničke iz listov bananovca, na katere polagajo sveče, kadila ali kovance kot zahvalni dar vodni boginji.

Na obalah tajskega otoka Phangan se je v zadnjem času razvilo nekoliko bolj odtrgano, sodobnejše čaščenje lune, tako imenovani Moon Rave, ki ob vsaki polni luni privabi več deset tisoč mladostnikov predvsem z zahoda. Tu plešejo, kadijo, se omamljajo in ljubijo do nezavesti.

Ste vedeli, da plima doseže najvišjo raven med polno luno? Nekatera verovanja o dogodkih med ščipom pač niso le vraževerje.

Medtem ko nekateri trdijo, da med polno luno ne morejo spati, tudi po policijskih poročilih število kriminalnih dejanj narašča ali upada glede na lunine mene. Študija iz nekega zapora, na primer, je pokazala, da med polno luno naraste število nasilnih dejanj, pa tudi opijalo naj bi se v tem času več ljudi kot po navadi. Marsikateri zdravnik zna povedati, da so za časa polne lune in mlaja njegove čakalnice bolj polne ljudi kot sicer, še posebej prihajajo bolniki s težavami psihosomatske narave …

Mnogi raziskovalci so o njenih vplivih delali študije in statistike ter pisali knjige, kot na primer Michel Gauquelin znano in tudi v slovenščino prevedeno knjigo “Kozmične ure”. Dokazano je bilo, da se školjke, prinesene z morske obale v notranjost države, odpirajo natančno ob času, kot bi se odprle, če bi jih oblivala plima …
Med nekaj resnicami o polni luni, ki sta jih zbrala Jonathan Brown in Rebecca Bowle, je tudi ta, da je možnost, da vas v času polne lune ugrizne pes, dvakrat večja kot sicer – to je pokazala študija iz bolnišnice Bradford Royal, kjer so med letoma 1997 in 1999 preučili 1.621 primerov pasjih ugrizov. Obstoja volkodlakov sicer (še) niso dokazali, a že od 13. stoletja preobrazbo v ta po pripovedovanjih strašljiva bitja povezujejo s polno luno.

Tudi spolnost je povezana s polno luno

Polna luna se pojavi vsakih 29,5 dni, tudi menstruacijski ciklus pri ženskah naj bi bil povezan s polno luno. Po neki teoriji sodeč so moški v prazgodovini raje odšli na lov med ženinim mesečnim perilom tudi zaradi tabujev, povezanih s krvjo. Največja možnost ulova je bila med polno luno – morda tudi zato, ker je bil najboljši način za motivacijo moškega, da se domov vrne s hrano, zajamčen seks po koncu ženine menstruacije …
Pri Majih je luna simbol lenobe in spolne sproščenosti. Altajska ljudstva so pozdravljala novo luno ter jo prosila za srečo in lepe priložnosti. Estonci, Finci in Jakuti imajo poroke ob mladi luni, tudi zanje je simbol plodnosti.

Ščip na nedeljo naj bi prinašal nesrečo, polna luna na ponedeljek pa srečo. Po neki vraži naj bi bilo bolj verjetno, da se med polno luno zaplodi moški otrok, toda slovaški psihiater Eugen Jonas se ni menil za vraže, temveč se je zadeve lotil neprimerno bolj studiozno in skozi desetletja dela na tem področju dognal, da so plodni dnevi povezani s cikli polne lune, še več, s položajema Sonca in Lune v astrološki karti dotične ženske. Iz tega je nastala svetovno znana klinika za zdravljenje neplodnosti in oploditve.

Z mitologijo, folkloro, pravljicami in ljudsko poezijo ta simbol obravnava božanstvo ženske in oplajajočo moč življenja, inkarnirano v božanstvih rastlinske in živalske plodnosti, združene v čaščenje velike matere (Mater magna). Ta združeni in večni tok se podaljšuje z astrološko simboliko, ki daje ‘nočni zvezdi’ tudi materinski vpliv na posameznika. Lunarni in podzavestni simbolični kompleks povezuje luno z elementoma vodo in zemljo, katerih značilnosti sta mraz in vlaga, to pa je v nasprotju s sončno in zavestno simboliko, ki dan povezuje z elementoma zrakom in ognjem, katerih značilnosti sta toplota in suša. Luna je kozmičen simbol na vseh obzorjih in v vseh časih, od tistih, na katere ni več spomina, do današnjih dni.

Po več virih priredil Bern Jurečič

Oglas