Intervju je pripravila: Sonja Grmovšek
Zanima me, kakšno je pravzaprav neprimerno spolno obnašanje.
Zelo dobro vprašanje! Hvala.
Na kratko bi lahko rekli tako: v spolnosti ne škoduj sebi in ne škoduj drugim. To pomeni popolna odgovornost. V družbi lahko pride zaradi spolnosti do velikih težav. Pogosto slišimo o spolnih nasiljih, posilstvih, pedofiliji, trgovanju z ljudmi, nezaželenih nosečnostih, žalitvah in boleznih, ki tudi hitro vodijo v smrt. Potem lahko sledijo ločitve in slaba dejanja, kot so splavi, droge itd. Neodgovorna spolna dejanja ne prizadenejo le dveh ljudi, ampak lahko uničijo celo družino in druge ljudi okoli nas.
Zanimivo je tu tudi pomisliti, da ko gre za seks, se človek hitro zatopi v takojšno zadovoljitev in ne gleda skozi prizmo pozornosti. Če ni pozornosti, potem resnično človek ne sprejme prave odgovornosti, saj ne razmišlja o potencialnih škodljivih ali nezaželenih posledicah. Veliko lažje se je delati neumnega, češ, saj bo vse OK. A kaj kmalu se lahko znajdemo v težavah. Mislim, da se je družba tega zavedala v zelo zgodnjem času in je priporočila izogibanje izvenzakonskim odnosom – in v modernem času, ko so poroke bolj redke, bi potem lahko rekli, da naj se partnerja izogibata spolnim odnosom, če nista v neki sprejeti zvezi. Ko zdaj o tem razmišljam, vidim, da je tu nekaj modrosti v krščanstvu. Tudi Buda je rekel, da naj bi partnerja iskala »blagoslov« pri svojih starših, predvsem pri dekličinih. Verjetno zato, da če pride do kakšnih zapletov, so potem težave lažje razrešljive in ne otežujejo življenj ali prizadenejo in osramotijo ta dva človeka, druge ljudi in družino. Nekje v suttah tudi piše, da naj bi bil spolni odnos namenjen razmnoževanju ne užitku … Če se prav spomnim, Buda nekje tudi pravi, češ »le poglej, celo psi sledijo tem svetim vodilom, a ne brahmani«. To se omenja le enkrat, drugače Buda ni podal nekega jasnega vodila za laike, kar se te stvari tiče.
A na žalost je »svobodni seks« popularna reklama. To je ideologija sekularizacije, ki misli le na dobiček in razvoj z zasvajanjem in zavajanjem ljudi. Ni spoštovanja človeškega dostojanstva. Včasih (hvala bogu, zelo poredko, ker živim v samostanu) vidim, kako mediji zavajajo ljudi, in pomislim, le kako me lahko jemljejo tako zelo poceni! Kot krpo za brisanje prahu.
Me tudi malo stisne, ko pomislim, da se pri seksu pozabi na spoštovanje drugega človeka. Po navadi je le za sebično potešitev. Tudi če gre za dogovorjen (toda izvenzakonski) seks, še ne pomeni, da se človeka spoštujeta – temu bi lahko rekli »dogovorjeno nespoštovanje«, saj se človeka dobita skupaj le zaradi »mesa«, kot da človek ni nič drugega kot materija … in včasih le številka, češ, koliko punc je nekdo imel. Razmišljam, če ni to neka oblika izkoriščevanja? Ne vem.
V glavnem, to je pomembna tema – zelo pomembna tema – a mislim, da se o tem premalo govori. Namesto, da bi govorili, zakaj se je dobro vzdrževati, stvar hitro zaide v humor in k učenju, kako uporabljati kondome, saj naj bi to razrešilo vse probleme. Ja, »krasni novi svet«.
Se opravičujem, če zvenim kot kakšen upokojen kardinal! (Smeh). Res ne želim biti dogmatičen, toda resnica je, če človek resnično želi biti srečen v globljem smislu, potem mora sprejeti odgovornost in razviti srce v ljubezni in sočutju. Verjetno se lahko vsaj v tem strinjamo.
Danes seks prodaja, na žalost. V reklamah na televiziji je seks, na jumbo plakatih ob cestah je seks, v vsakem filmu je seks … Res se ga jemlje preveč lahkotno, je že prav, da ni tabu, kot je bil včasih, prav je, da se govori o njem, vendar mislim, da se premalo poudarja čustveno plat. In res je seks v osnovi namenjen za razmnoževanje, vendar seks pomeni tudi intimnost in ima zato neko povezovalno vlogo pri krepitvi odnosa. No, ko sva ravno pri tem, ravno včeraj (op. 3. 3. 2015) so poslanci v Sloveniji z 51 glasovi za in 28 proti potrdili novelo zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki izenačuje istospolne in raznospolne skupnosti. Kakšen je odnos rimskokatoliške cerkve do istospolnih, vemo, kakšen pa je odnos budizma do te problematike?
Kar me veseli pri sprejetju tega novega zakona, je to, da spodbuja toleranco. Homofobija bo vedno prisotna – bilo bi malo preveč idealistično misliti, da je možno izničiti določene miselnosti – toda verjamem, da če družba uradno sprejme drugačnost, bo to okrepilo nadaljnjo toleranco. Tudi sam sem bil nedolgo nazaj nekaj časa prisoten v mednarodnem programu It Gets Better, ki pomaga ljudem sprejeti svoje drugačne spolne orientacije. Moja vloga je bila predstaviti budistični pogled na homoseksualnost. Me veseli, da se je na milijone ljudi odzvalo na ta program, saj to predstavlja lep korak v smeri splošne tolerantnosti.
Hkrati pa sem tudi pozoren, kako se lahko to hitro izkorišča za neke politične motive, ki uveljavljajo svojo ideologijo v družbi. Te sekularne ideologije so trdno predane humanizmu in znanosti, ki človekove potrebe in poželenja premešajo z vrlinami. Kot praviš, čutni užitki so dandanes visoko cenjeni, kar pomeni, če človek čuti, da ga nekaj omejuje pri njegovem čutnem iskanju, bo to takoj obsodil kot nekaj, kar je proti človekovim pravicam in ilegalno. In ko se humanistična vrlina in čutno-materialistična poželenja držita z roko v roki, potem se točno ve, v katero smer gre ta družba. Danes so že otroci izpostavljeni medijem, ki odkrito ponazarjajo seks, in čez nekaj generacij bodo ljudje iskali svobodo izražanja spolnosti v območjih, kjer jo danes družba še vedno onemogoča.
Kaj pa religije? Cerkev ima na primer drugačno mnenje …
Jaz mislim, da je opozorilom Cerkve vredno prisluhniti. Malo sem študiral njihove skrbi in nauke in lahko razumem, zakaj je prisoten strah. Ti učijo, da se mora človek osredotočiti na višje sile in ne na zemeljske čutnosti. Zato pravijo, da je spolnost le za razmnoževanje. Seveda, da se to pravilno upošteva, potem ne dovoljujejo spolnih odnosov izven zakonske zveze. Če spoštujemo njihove skrbi, potem lahko vidimo, da homoseksualnost ne pride pod vprašaj. A problem je v tem, kako se Cerkev izraža: včasih so trdili, da je homoseksualnost »greh« in »mentalna motnja« in tak dogmatični pristop ne čuti potrebe pri pojasnjevanju njihovih skrbi. In če kdorkoli postavi neko strogo dogmatično resnico »vsemogočnosti«, bo vedno spodbudilo rast opozicije. In tako ne bomo prišli dlje, kot do zapiranja v svoje tabore.
Papež Frančišek je verjetno prvi predstavnik krščanstva, ki je glasno in jasno povedal, da biti gej še ne pomeni, da si slab človek. Predlaga, da namesto, da se ubadamo s tem določenim problemom, se raje posvetimo drugačnim grehom – »posvetni duhovnosti« oz. materialistično-čutnim stališčem. In tu se strinjam: spodbujanje čutnosti je pravi problem. Papež se tudi poskuša približati ljudem in to z večjo toleranco, ljubeznijo in razumevanjem. Mislim, da to je to čemur pravijo »nova evangelizacija«. To je pomemben korak, saj gradi mostove ne samo med Cerkvenimi »pastirji« in njihovimi »ovcami«, ampak med ljudmi. A če se Cerkev trdno drži nekih papirjev izpred dveh tisočletij in si ne dovoli razviti odprtosti in modrosti ter tudi če sekularizacija na drugi strani popolno zaničuje verske vrednote, potem lahko pridemo le do ideoloških nasprotovanj in vojn. Zato mislim, da se morata oba, Cerkev in sekularna družba, potruditi osnovati dialoge in si med seboj prisluhniti. Ni potrebno, da se združita v eno enoto, ampak da dasta na stran svoja trdna in omejena stališča in razvijata modrost z medsebojnim razumevanjem.
Kar se je včeraj parlament odločil, je OK. Zakonska zveza homoseksualnega para podpira vrlino, to je, da sta si dva človeka zvesta. Toda ni dovolj dobro, da se v dvorano dobi osemdeset ljudi in izsili neko večino, izloči opozicijo ter tako na koncu odloči, kaj je zdaj družbena morala. Potrebno je več dialoga. Naj obe strani prikažeta svoje želje in skrbi, naj se dobro izjasnita, kje so lahko koristi in slabosti. Jaz verjamem, da obe strani lahko ponudita zelo dobre nasvete. In iz tega lahko potegnemo neko skupno pot.
Srednjo pot 
. V slovenski javnosti pa se pojavljajo dvomi glede posvojitve otrok, veliko ljudi namreč pravi, da ok, naj bosta dva homoseksualca poročena in naj delata, kar jima paše, vendar posvojitev pa ni ‘naravna’, saj mora imeti otrok oba starša – očeta in mati.
To je težko vprašanje, ker ne vemo točno, kakšen vpliv ima na otroke, če ju vzgaja istospolni par. Sem poslušal, ko so nekateri govorili o svojih istospolnih starših in da ne čutijo, da jim je karkoli primanjkovalo pri vzgoji. Je res, da ponekod je to že možno in ni to velik tabu. Toda zase vem, da ne bi rad imel dveh očetov ali mami. Resnično sem zelo vesel, da imam oba, ki še vedno živita skupaj.
Ko govorimo o družini, to primerjam z orehom. Oreh ima lupino in jedro. Ženska je jedro: je mehko – to je duša in srce družine, ki ima nek topel občutek za skrb in ljubezen. Oče je lupina: varuje in oskrbi jedro, daje moč in samozavest ter vodi naprej. Skorja brez jedra je prazna; jedro brez skorje je občutljivo. In otrok potrebuje oboje. Seveda je dandanes še težje pričakovati, da otrok zraste z obema staršema, toda če je ponujena možnost, potem mislim, da je bolje, da otroku ponudimo mamo in očeta. Le zakaj bi mu dajali le »dve skorji« ali »dve jedri«? To bi bila potem ali moč s premalo srca ali preveč srca s premalo moči. Ko imamo očeta in mater, potem skupaj ponudita otroku vzgojo v ravnotežju. Toda, kot pravim, imam premalo znanja o tem in bi moral malo več prisluhniti drugim ljudem, ki že živijo v takem okolju. Budistični menihi ne moramo postavljati neke moralne zakone, če zase ne vemo, ali določeno dejanje povzroča škodo ali ne.
Zelo pomembno je, da spoštujemo družbo, v kateri živimo. Siliti nekaj je delo arogance in sebičnosti ter le rani ljudi. Ljudje dandanes, ko si kaj zaželijo, začnejo enostavno zahtevati in govoriti o pravicah. To je ta humanistična ideologija, ko mislijo, da imajo ljudje moč nad naravo. Toda mi nimamo v vsem pravice: so meje. Jaz zase vem, da nimam pravice, da postanem kraljica Anglije, vem, da nimam pravice, da grem zdaj v cerkev in mašujem. Če gre karkoli preveč proti vesti družbe, potem se moramo ustaviti in biti potrpežljivi. Zato je dobro, da o tem ne odloča mala skupina v parlamentu ter da gre ta zadeva o posvojitvi otrok na referendum, kjer se bo narod odločal. Tudi mislim, da je homoseksualcem dano resnično toliko pravic, kot še nikoli prej v zgodovini: partnerja se lahko poročita, živita skupaj in imata druge zakonske pravice. To je bolj osnoven razmislek iz moje strani – ker verjamem, da je vsak primer edinstven, ne bi dajal nekega dogmatičnega odgovora.
Ali je Buda omenjal homoseksualnost in če je, v kakšnem kontekstu?
Buda je učil, da ko se držimo nečesa, bo to vedno peljalo v neprijetnost in tudi notranjo muko. Držimo pa se, kot on pravi, čutnosti in pogledov. On vidi, da čutni užitki in stališča prinašajo zadovoljitev, a je v njih tudi nevarnost – in zato uči pot, ki vodi h koncu trpljenja nasploh. To tudi pomeni, da je končni mir takrat, ko se človek osvobodi potrebe po spolnosti. Zato v budizmu homoseksualni odnos ni bil nikoli »slabši« kot pa heteroseksualni. Oba služita istemu namenu – izražanju ljubezni.
Torej, pri Budi je svoboda od čutnosti (sem spada tudi seksualnost) glavni cilj. Seveda, če to ni naš cilj ali tega cilja še nismo dosegli, potem je dobro, da živimo v dobrem načinu življenja. Prvi način takega življenja je celibat, ki pomaga pri poglobitvi srca ali uma. Drugi je spolni odnos znotraj zakona le za razmnoževanje. Tretji bi verjetno bil spolni odnos znotraj zakona ne glede ali je to za razmnoževanje ali ne. In četrti dober način življenja je, kot sem že prej rekel, v spolnosti ne škoduj sebi in ne škoduj drugim, ne glede če sta partnerja v uradnem zakonu ali ne. To je odvisno od človeka, koliko manj bremena želi nositi, toda v vsakem primeru naj bosta prisotna odgovornost in medsebojno spoštovanje.
In šele potem za vse ostale načine življenja, s katerimi škodujemo sebi in drugim, Buda pravi »škodljivo dejanje« – šele potem lahko temu pravimo »zlo« ali »mentalna motnja«.
Budizem torej ne razlikuje med homoseksualno in heteroseksualno spolnostjo, dokler je le-ta znotraj pravila, da v spolnosti ne škodiš sebi ali drugim?
Tako je. Bistvo je, da človek spoštuje osnovne moralne vrednote in da spoštuje druge ljudi. In bi tudi ponovil znan papež odgovor na to vprašanje: Kdo sem jaz, da bi sodil geje?
Sedanji, sodobni človek verjetno težko sprejme, da bi se osvobodil od spolnosti ali celo sprejel celibat, saj nam od osnovne šole naprej spolnost predstavljajo kot povezovanje med dvema človekoma in kot del odnosa med dvema odraslima človekoma. Priznam, tudi meni je koncept, ki ga opisuješ, težko razumljiv in mi ‘na glavo postavlja’ vse, kar sem do sedaj vedela o spolnosti …
[pullquote]Noben človek ne mora biti sodnik drugemu; ter vsak človek je lastnik in potomec svojih dejanj – vse se mu bo povrnilo.[/pullquote]
(Smeh). Včasih je dobro »postaviti stvari na glavo«, saj nam odpre možnost odkrivanja razpok v naših stališčih in omogoča razvijanje globljega razumevanja. Kot sem že rekel, svoboda od trpljenja pride, ko se osvobodimo nagona po potrebi. Če ni nagona, je tu mir. Toda vsi si ne želijo svobode, ampak si želijo manj trpljenja in več sreče. Zato je Buda takim svetoval, naj potem živijo na način, da ne delujejo s škodo, ampak v dobroti. Na koncu se mora vsak človek sam odločiti, kako bo vodil svoje življenje. Noben človek ne mora biti sodnik drugemu; ter vsak človek je lastnik in potomec svojih dejanj – vse se mu bo povrnilo.
Kako bi potem svetoval mladim ljudem, ki živijo v hitrem, svobodnem svetu, v zvezi s spolnostjo?
Hmmmm … težko je reči. Nagon sveta je nemogoče prisiliti, da gre proti toku. Danes celo starši spodbujajo svoje otroke, da si kaj kmalu najdejo punce ali fante, tako da bi se morali tudi vprašati, kako svetovati staršem … Mislim, da bi morale religiozne skupine malo več govoriti o tej tematiki. In ker je katoliška cerkev najbolj vidna v Sloveniji, mislim, da bi morala najti nek pristop, s katerim bi se lahko približala vsem ljudem – ne le kristjanom – in jih spodbujala k življenju z moralno odgovornostjo. Tudi šole bi lahko dale več poudarka na vzdržnost in ne toliko učenju o kontracepciji. Ah, to je zdaj problem, ko je veliko ljudi sprejelo posvetne ali materialne ideologije…
In kaj bi svetoval ‘odraslim’ glede spolnosti?
Mislim, da je nasvet jasen: bodita si zvesta za vsako ceno. Če ne gre, naj bosta o tem odkrita. Varanje resnično škodi obema. Iz tega sledijo laži in si je skorajda nemogoče pridobiti nazaj zaupanje. Bolečina je lahko huda, kot da bi rezal koga z nožem.
Druga stvar, ki je pomembna, je, da gradita prijateljstvo – to ohranja skupno zvezo in ne čutnost. Naj dam primer o prijateljstvu: jaz imam nekaj zelo dobrih prijateljev v samostanu in so mi kot bratje. Seveda se kdaj pa kdaj zgodi, da pride do nesporazuma in nestrinjanja, toda karkoli slabega se zgodi, so mi še vedno kot bratje. Ker jaz te menihe dobro poznam, vem, kje so šibki in kje močni. Tako je veliko lažje razumeti človeka in ga spoštovati. V resničnem prijateljstvu ni razloga za ločitve. In če govorimo o spolnih vezavah in ljubezni, če se da več pozornosti čutnosti, kot pa prijateljstvu, potem sledi problem – pride čas, ko eden od partnerjev reče drugemu nekaj v smislu: »Ko te zdaj pogledam, me nič ne »zasrbi«, zato te nič več ne ljubim« in gre iskat novo ljubico ali ljubimca, s katerim se raje »popraska«. To je ljubezen mesa, ne srca! A ko se človeka resnično vidita v dušo, potem je čutnost resnično drugotnega pomena.
