Stres je zelo nadležna stvar v življenju, še posebej tistih, ki za njim trpijo. Boli jih glava, brezvoljni so, telo je prazno, utrujeno ipd., a zakaj pravzaprav prihaja do tega stanja. Navidez ni povezano z ničemer, česar ne poznamo. Pa je temu res tako?
Človek se je rodil v to telo z enim namenom in samo enim, da prepozna svojo pravo naravo, namreč. A večino časa v življenju počnemo nekaj povsem drugega, tako drugačnega, da nas kar boli glava. Ukvarjamo se s preživetjem, s tem kako bomo životarili na tem planetu, preživeli naše življenjsko obdobje.
Pa je res to vse kar je, namreč, da se človek rodi, da nekaj počne in potem umre?
No, če že pogledamo na življenje naših prednikov, lahko postane naša slika precej bolj ostra. Oni so namreč bili drugačni. In to ne samo po fiziologiji, temveč tudi po intelektu. To pa še ni vse, vsi so bili tudi drugačni v načinih čustvovanja in odzivanja na to, kar nam kaže svet.
Naša babica je morda bila jezna ženska, kar pa je morda kateri od naših sedaj živečih sorodnikov prepoznal in vse se je spremenilo. Ko je človek še bil neandertalec, pred jamski in jamski človek, je imel mnogo strahov. V mnogočem se je čudil, čutil pristna čustva in z razvojem intelekta, je tudi vedno bolj prihajalo do razumevanja tega, kar je v telesu prebujalo takšna in drugačna čustva.
Začel je prepoznavati, da je strah pravzaprav votel in da ga okrog nič ni, premagoval je sram, za katerega je videl, da se znotraj njega prebuja le zato, ker pride do kresanja naše resnice in našega pogleda na svet s tem, kar svet dejansko je… In bolj ko je človek prepoznaval te mehke, fine nivoje čustev, so vedno globlja prihajala na površje, tako, da se je evolucija človeka lahko nadaljevala.
Da, prav ste prebrali, evolucija človeka. Človek, ki je prestopil prag le fizičnega življenja, se še vedno razvija. Tudi tisti, ki imajo obilo denarja ali pa romantičnih odnosov ali pa tisti, ki so srečni v življenju; vsi ti se še vedno razvijajo. Pridno brusijo svoja čustva, se z njimi mlatijo, otepajo in ko prepoznajo, da je nov nivo strahu, jeze, zagrenjenosti ali česarkoli že votel, okrog ga pa nič ni, dobijo novo priložnost, da se s tem umestijo v svoje življenje.
In stres, tudi stres je ena takšnih stvari. Tudi tu se gre za neko prepoznavo in ko bodo tisti, ki trpijo za stresom v sebi prepoznali, da je stres pravzaprav votel, okrog ga pa nič ni, bodo tudi oni dobil priložnost, da gredo po svoji poti naprej, kamor si pač želijo.
A preden se bo to zgodilo, bo potrebno še prepoznati ta nivo, ki je sedaj na vrsti, da se ga prepozna.
Človek, ki je začel prepoznavati, da pri stresu ne gre samo za psiho-fizično počutje, dobi priložnost, da se lahko v celotno stvar poglobi še malo bolj in začne pravzaprav prepoznavati vzroke, zakaj se stres pri njem pojavlja. Izostrijo se mu čutila, in to ne govorim le o teh, katera poznamo, temveč o teh, ki jih šele bomo prepoznali. Vsak od nas jih ima in če smo dovolj pozorni, jih tudi vsak od nas lahko zazna.
Govorim namreč o raznih ‘intuitivnih’ prebliskih ali ‘naključnih’ občutkih, kot se nam sprva kažejo. Bolj seveda človek zaupa v to, kar se nam kaže kot en takšen občutek in temu sledi, bolj se lahko začne uriti v njihovi prepoznavi in ko enkrat postane mojster te prepoznave (kakršnakoli že), dobi novo priložnost, da na to kar se dogaja pogleda z drugimi očmi.
In kaj se pravzaprav dogaja?
No, za vsakega od nas nekaj drugega, a obstaja en generalni način, ki pa mu pravimo delo z energijo. Vsi smo namreč iz energije, smo energija sama, in vsak od nas, hočeš-nočeš, dela z energijo, pa kakor koli že to obrnemo. Energija je tista, skozi katero se vse skupaj izraža na materialnem, na fizičnem nivoju.
Če gremo v polje ničte točke, tja, kjer ni ničesar otipljivega za naše zaznave, no tudi tam smo mi, a v malo drugačni obliki, kot si to predstavljamo. In potem, ko postaja to, čemur pravimo fizična forma vedno gostejša, se zgoščuje tudi energija, saj je fizična forma iz energija. A to še ni vse.
Ste kdaj pomislili, da ima energija eno čudovito sposobnost, namreč, da se dinamično giblje? Ne? No, ima jo. A tudi to gibanje je od nekod povzročeno. Izvira iz tistega dela našega bitja, ki ga ne moremo zaznati z običajnimi fizičnimi čutili.
Seveda pa, ko začnemo bolj in bolj prepoznavati naša čutila in njihovo odzivanje na to, kar nas krmili, na ta brezobličen del, ki ga nekateri tudi imenujejo višji Jaz, pa počasi začnemo prepoznavati, da se vse pravzaprav odvija brez naše zavestne volje, in da je naša zavestna volja le tista, ki celotno stvar zaustavlja.
foto: Gerd Altmann, pixabay.com
