Nevroznanost – Zakaj so simulacije in petje naša rešitev in naša prihodnost

Še do nedavnega je veljalo, da so možgani fiksna in nespremenljiva struktura, danes pa nevroznanost dokazuje, da temu ni tako. Naši možgani so NEVROPLASTIČNI, kar pomeni, da se z učenjem razvijajo in spreminjajo.

MOŽGANI SO KOT RAČUNALNIK

Naši možgani so odličen računalnik. Dejansko si zapomnijo vse, vendar pa so kot list papirja, na katerega lahko napišete karkoli. List se ne bo pritoževal. Zato jih moramo MI sami (na)učiti, kaj je za nas dobro in nas vodi v življenje in kaj slabo in nas vodi v smrt.

OGLAS

Zaradi izvirne napake, ki ni bila uspešno popravljena, in zaradi delovanja zakona entropije, ima zlo danes že zelo veliko moč na račun dobrega, zato se vse v nas in v stvarstvu obrača na glavo. Prav postaja narobe in narobe prav, dobro postaja zlo in zlo dobro, kar nas s časom neizbežno vodi v propad. Da bi se temu izognili, je potrebno vse, kar se je že zgodilo, na novo ovrednotiti z vidika našega življenja (in ne smrti) ter s tega vidika postaviti tudi nove temelje za dogodke, ki šele prihajajo.

In čeprav se je lažje učiti novih stvari, kot popravljati stare, okostenele in preživete negativne vzorce, je prav zaradi nevroplastičnosti, torej sposobnosti vseživljenjskega učenja, razvijanja in spreminjanja naših možganov, eno in drugo mogoče. Zato je tudi naša rešitev iz gotove smrti mogoča.

MOŽGANI NE LOČIJO SIMULACIJE OD RESNICE

Vsi smo že slišali za rek, da se celo življenje učimo, kar je seveda res. Prav tako je res, da vsi grešimo in da se iz tega učimo. Res pa je tudi to, da nas naše napake lahko stanejo tudi življenja.

Vsi si želimo biti srečni in doživljati dobre stvari, slabim pa se izogniti. Kljub temu pa smo trpljenje sprejeli kot sestavni del svojega življenja, češ, da se le tako lahko učimo, kaj je dobro in kaj slabo. Vendar pa najnovejša dognanja nevroznanosti dokazujejo, da naši možgani ne ločujejo med tem, kaj je res in kaj ni! Zato se tega, kaj je za nas dobro in nas vodi v življenje in kaj slabo in bi nas vodilo v smrt, lahko (na)učimo tudi s pomočjo SIMULACIJ!!

Ko gledate grozljivko, vaši možgani ne vedo, da to ni res. Grozo v filmu dojemajo kot resnično, zato se tudi odzovejo, kot da bi to resnično doživljali (potenje, mrzle dlani, pospešen utrip…). Tako ste jih naučili, da je nekaj grozno, ne da bi to grozo tudi V RESNICI doživeli. Doživeli ste jo preko medija, filma. A rezultat je identičen, kot če bi se vam to tudi v resnici zgodilo. Enako velja tudi za dobre stvari. Ko gledate film, ki vam vzbudi prijetna čustva, se možgani na to odzovejo s stimulacijo hormonov sreče, zato si to zapomnijo kot dobro.

PETJE IMA MOČNEJŠE UČINKE KOT GOVORJENA BESEDA

Učenje preko simulacij je zagotovo naša rešitev in naša prihodnost, saj bomo na ta način v resničnem svetu preprečevali slabe stvari, ki bi nas vodile v pogubo, razvijali pa vse tisto, kar nas vodi življenje. Pri tem ima umetnost zelo pomembno vlogo, vendar pa med posameznimi vrstami le-te obstajajo razlike. Pri govorjeni besedi npr. sodeluje le del možganov, večinoma centri, ki se nahajajo v levi (analitični) hemisferi (govorni center…).

Nasprotno pa že s poslušanjem glasbe aktiviramo celotne možgane, torej levo in desno hemisfero, pri petju oz. ustvarjanju glasbe (pri čemer si melodijo lahko sproti izmišljujete ali pa je stalna) pa celotni možgani tudi aktivno sodelujejo in se razvijajo (razen, če gre za določene prirojene bolezni, možganske tumorje…, pri katerih ima ta vrsta umetnosti lahko nasprotne učinke). V človeških možganih je 5 velikih sistemov in glasba se dotika vseh:

1. Senzorični sistem glasbo sliši.
2. Motorični sistem na glasbo reagira z gibi; delovanje tega spoznamo, ko se nam npr. noge in glava kar samodejno premikajo po taktu.
3. Limbični sistem odraža naše čustvene reakcije na glasbo.
4. Kognitivni sistem, ki zajema centre za pozornost, razmišljanje, odločanje in spomin, glasbo analizira.
5. Avtonomni sistem pa vključuje naše podzavestne odzive na glasbo, npr. znojenje, razbijanje srca, kurja polt, ipd.

(Za)peta beseda ima torej večji in kompleksnejši učinek, kot (iz)govorjena. Zato se mnoge molitve pojejo! In zato imajo vse zapete afirmacije oz. uroki (žal tudi tisti slabi) večji učinek! Glasba v filmih ni samo kulisa, ampak je namenjena temu, da posamezne prizore čim bolj celostno doživimo in si na ta način lažje, hitreje in bolje zapomnimo vsebino filma. In tudi seznam za v trgovino, če si ga ne zapišete, si lažje zapomnite, če si ga zapojete (res deluje).

Vendar pa je zaradi izvirne napake vse, kar obstaja, ‘dobro’ in ‘slabo’. Tudi glasba. Že ‘primitivna’ ljudstva so vedela, da imajo določeni zvoki in frekvence zdravilne učinke, drugi pa delujejo destruktivno. Da bi se slednjemu izognili, se zato z afirmacijo: Jaz sem Življenje in Nič Smrti hkrati uspešno zaščitimo pred slabim (smrtjo) in blagoslovimo z dobrim (življenjem).  ČE TO AFIRMACIJO TUDI (ZA)POJEMO, PA JE NJEN UČINEK DEJANSKO POPOLN.