Otroci razmišljajo popolnoma drugače kakor odrasli. Otroci čutijo drugače kakor odrasli. Otroci popolnoma drugače vidijo svet kakor odrasli. Otroci se drugače obnašajo kakor odrasli. Otroci drugače vidijo svet kakor odrasli. Otroci drugače čutijo svet. Otroci drugače funkcionirajo kakor odrasli. Otroci imajo popolnoma druga čustva kakor odrasli. Otroku se komaj razvijajo možgani, a pri odraslemu so že razviti. Otroci so komaj začeli živeti in v sebe srkajo vse iz svoje okolice, a odrasli že imajo polno telo te vsrkane okolice. A ne pozabimo, to vsrkano okolico imamo v sebi dokler ne ugotovimo, da nekaj v našem življenju ni bilo v redu.
NE VEM KJE NAJ ZAČNEM
Včasih je težko opisati kaj čutimo tudi, ko smo odrasli. Kako je šele opisati otroku? Kako bo vedel otrok, da nekaj ni v redu, če niti ne ve da to kar je doživel ni OK? Spomnim se sebe, ko sem rekla mami, mami, mami, mami v nedogled. Nisem vedela kaj ji želim povedat a vedela sem, da ji moram povedati. Nisem vedela kako. A želela sem, da ve. Želela sem, da to vesta oba, torej mami in oči.
Povedala sem jima šele par let pozneje (ko sem bila že odrasla), ko sem razumela, da to kar je bilo ni bilo OK. Tukaj želim povedati to zmedo pri otroku, ki niti ne razume, a ga nagon preživetja vleče naprej. Nagon preživetja omogoča, da vse to preživimo. Telo nam omogoča, da to preživimo. Telo je res neverjetno. Telo nič ne pozabi. A v telesu ostanejo brazgotine, zajede, čustva, težka energija….body memory (telesni spomin).
NE VEM KJE NAJ KONČAM
Končam? Kje pa?! Sploh ne vem kako naj nadaljujem….ok. Res je težko opisati vse to z besedami… Želim vam povedati to, da si otrok zlorabe ne more izmisliti. Želim vam povedati, da je telo neverjetno. Želim vam povedati, da otroško telo ali telo v stiski drugače odreagira kakor telo, ki ni v stiski. Želim vam povedati, da ko odrasla oseba, dela na zlorabi, ki je doživela kakor otrok…da preprosto drugače gleda na situacijo in se pogosto pozablja na telo. Delamo na spominih, delamo na tesnobi, meditiramo (torej umirjamo um in telo) se trudimo a body memory nas tu povsot spremlja. Pozabljamo, da telo nič ne pozabi.
Bla bla bla…Fak off. Ponovno bluzim…
Podlago imate, zdaj pa je čas za zgodbico. Še vedno ne vem, kje naj začnem oz. končam.
Zdaj bom pisala o otroku, a prosim ne pozabite, to se lahko zgodi odrasli ženski ali otroku ali celo odraslemu moškemu. Ko se otroku zgodi zloraba njegovo telo zmrzne. Otroka prevzame strah. Vklopi se mu senzor za preživetje. Ja, saj smo živali. Telo postane hladno in mehko. Možgani se mu izklopijo in ne čuti popolnoma nič. Ne čuti bolečine, ne čuti čustev, ne čuti telesa… samo tam je. Telo čaka, da nevarnost gre stran oz., da se nevarnost neha. Vas na to kaj spominja?
Verjamem, da ste vsaj enkrat doživeli kaj podobnega. Mogoče pri vašem največjem strahu. Zato mogoče ne hodite po gorah, ker vas je strah višine in doživite prav to. Mogoče ne letite z letalom, ker doživite prav to. Mogoče, ko vidite pajka, kačo ali miš doživite prav to. Prav ta naravni mehanizem, ki se imenuje zamrznitev telesa. Obstaja še boj in beg. Te trije so naravni mehanizmi v telesu, ki nas obranijo pred nevarnostjo, da preživimo. Možno je tudi, da doživite vse tri mehanizme naenkrat. O tem pa več v naslednjem poglavju… Če vas še sploh vleče k branju tega norega mega bloga. Obljubim ne bom predolga. Še malo in si boste lahko oddahnili. Zdaj pa gasa, a počasi naprej! Step by step!
PREŽIVETJE…
Ko preživimo zlorabo se pozneje, ko živimo ali poskusimo živeti ta strah, ki nastane pred in po zlorabi prilepijo še ostala naša čustva (osnovna in sestavljena) in občutki. Kot so jeza, žalost, sram, krivda, gnus, ne moč in tudi bolečina (fizična in psihična).
Počasi tekom let spoznavamo, da to kar se je zgodilo ni bilo OK. Prvo zazna to naše telo komaj pozneje naši možgani. Ker ko je telo v šoku se tega ne zaveda ali pa ko si otrok sploh ne veš, da ta nad moč nasprotne osebe, sploh ni bila OK.
Ko govorimo o tem vsem kar se nam je zgodilo doživimo prav to…to zamrznitev, beg in boj. Doživimo enako kakor smo takrat. Čez čas lahko govorimo o vseh teh stvareh a telo je še vedno prešejkano. Čutimo povišam srčni utrip, bolečino o črevesju, bolečino o trebuhu, nervozne noge in roke, bolečo glavo, suha usta, mravljince po telesu, pospešeno dihanje, nekakšne krče, razne bolečine v predelu telesa…. To pa se imenuje body memory. Ko se ponovno lotimo delat na telesu z raznimi tehnikami kot sta npr. EMDR in brainspotting spoznamo, da smo kot otroci tam res trpeli. Spoznamo, da se nam je zgodila velika krivica, spoznamo, da sploh ne vemo kako smo vse to preživeli, spoznamo, da je telo neverjetno, spoznamo da nas je kot otroka zelo bolelo, spoznamo …da še živimo. Spoznamo, da smo živeli kot v nekakšnem oblaku v neki zastareli energiji v nekem svojem svetu… potem pa…
Opazimo veliko stvari. Ta jeza, ki jo čutimo sedaj ni enaka jezi. Je jeza a je ta otroška jeza, ki se je prilepila na strah. Ko čutimo žalost spoznamo, da to ni žalost s solzami a je nekakšna suha žalost, ki se je prilepila na strah. Spoznamo, da sram in krivda sploh nista občutka, ki smo jo čutili kakor otroci. Ampak, da sta to ponovno občutka, ki sta se prilepila na ta strah in na našo življenje. Samo zato, ker je šla ena oseba preko meja in pozneje še kdo, čeprav tega sploh nismo vedeli.
ZA NA KONEC…
Upam, da zdaj bolje razumete, da si otroci (ali kdor koli) ne more izmisliti zlorabo. Ker… zakaj bi si jo? Zakaj bi hotel vse to preživeti? Zakaj bi hotel, da bi ga bilo sram, da bi občutil ne moč, da bi bil v žalosti? Torej vi, ki se bojite višine, letenja z letalom, pajke, kače in miši…. Torej zakaj si ne položite v roke miši, kače, pajka…zakaj ne letite z letalom ali gledate v prepad? Saj to so same lepe stvari. Zakaj si ne upade? Saj to ni nič takega!…ja zato ker zmrznete, zbežite ali se borite… ker vas je strah, ker se borite za življenje kakor oseba med zlorabo! Ker ljudje imamo obrambne mehanizme, da preživimo. Upam, da zdaj razumete. Če pa ne, pa vam ni pomoči.
Lepo se imejte v življenju in da slučajno ne pomislite da osebi, ki vam prvič ali desetič upa spregovoriti o zlorabi…slučajno…ne verjamete. Ker boste sanjali o prepadih, miših, kačah, letalih in pajkih…
Za žrtve zlorab pa predajam tole: pojdite naprej po svoji poti. Saj vsaka žrtev ima svojo unikatno pot, kako naprej v življenju živi in ne samo »živi«. You gut this! Življenje ti da limone in iz tega narediš limonado, le od tebe je odvisna ali bo sladka ali kisla. To se pa odločaš le ti. Le ti imaš to moč.
Živa Bombek
