Vedno, ko začnemo verjeti komurkoli iz kakršnega koli razloga izgubljamo svojo moč. Na svetu smo zato, da ga raziščemo skozi svojo lastno moč, svojo lastno zaznavo in ne zato, da povzemamo vtise drugih o svetu.Vse kar se dogaja znotraj njihovega lastnega sveta je njihova resnica, kot je to kar se dogaja znotraj našega, naša lastna in vedno, čisto vedno, ko se podajamo raziskovat svet drugih iz razloga, da bi jim sledili v njihovih prepričanjih izgubljamo občutek za lastno zaznavo in vero v sebe.
Na svetu ne obstajajo avtoritete, to si je napletel naš um, saj potrebuje neko referenčno točko, katere se lahko oprijema zaradi varnosti. Vendar pa je varnost ravno tista, ki nam zamegli naše dojemanje, varnost zamegli našo presojo. Govorim o varnosti, ki izvira iz našega občutka, da bodo stvari bolj šle v tisto smer, kot si to želi naš um, naša osebnost.
Varnost kot takšna je le iluzija, varnost je le nek pojem, ki si ga je ustvaril človeški um, da bi lažje shajal s tem kar se bo zgodilo. Vse želi imeti popredalčkano. Preteklost, sedanjost in prihodnost. Vendar pa varnosti za prihodnost ni mogoče napovedati sto procentno, še več varnost, ki jo napovedujemo za prihodnost je lahko zelo velika ovira, da ne storimo tistega kar bi si želeli, ker pač potrebujemo varnost. S človekom ne stopimo v kontakt, ker nas bo prizadel, ne kupimo si tega kar želimo, ker je nevarnost recesije, ne gremo po tej cesti ker nas bo zbil avtomobil, ne plezamo ker ne bomo zmogli in…
Vendar pa, kje je zabava? Na Zemljo smo se prišli zabavat, ne si ustvarjat neke iluzorne predstave o prihodnosti, ki nam preprečujejo to, da bi lahko raziskali življenje skozi zabavo. Vsekakor je dobro biti dober gospodar s tem kar smo in kar čutimo, kajti to je naše, vendar ne za ceno zunanjih avtoritet, ker takrat pozabimo kdo in kaj smo mi in slepo sledimo tistemu kar prihaja od zunaj.
Če dobro pomislimo, prihaja občutek varnosti od znotraj, iz našega telesa oz. naših čustev in vendar je znotraj nas še vedno potreba po varnosti od zunaj. Zanimivo. Občutek varnosti prihaja od znotraj, vendar pa potrebujemo, da ga čutimo zunaj nas skozi naš um, našo glavo, naše razmišljanje. Kateri je torej pravi, tisti, ki prihaja od znotraj ali tisti, ki ga potrebujemo, da pride od zunaj?
Tisti, ki prihaja od zunaj je pogojen z našim načinom razmišljanja o stvareh, katerega smo se namreč naučili tekom življenja. Nekateri imajo dosti, pa se ne počutijo varno, nekateri nimajo nič in se počutijo popolnoma varno… Občutek, ki smo ga vajeni kot varnost največkrat prihaja od zunaj, kajti, če bi prihajal od znotraj se niti ne bi ukvarjali z varnostjo oz. občutkom varnosti.
Ta, ki prihaja od zunaj je torej le produkt našega mišljenja, naših misli in naših potreb, ki pa so tako ali tako posledica naših misli, vsaj večina. In to je mišljenje, ki prihaja iz našega uma. Vidite, vse življenje so nas trenirali, da naj razmišljamo skozi um, skozi misli, kar ni nič narobe, ker je naš organ razmišljanja tu, da z njim mislimo. Kratek stik je morda nastal samo, ko so nam kazali pot, po kateri naj gredo naše misli.
Imamo namreč tudi notranji organ, skozi katerega prihajajo na plano naša prava avtentična čustva, ki pa smo ga malček zanemarili. Temu je tako, ker se nismo nikoli nanj oz. na njegov način razmišljanja ozirali, no vsaj tisti, ki se ne ozirajo preveč na intuicijo in na pristna čustva. Do tega je prišlo, ker tudi drugi tega ne vedo oz. so to pozabili. Način življenja je ljudi namreč peljal tako daleč, da so začeli striktno razmišljati in poslušati samo to, kar prihaja iz uma. Kljub temu pa od časa do časa pride do zavestnih prebliskov, ki prihajajo iz srca, našega notranjega organa, kjer se nahaja naš pravi občutek varnosti.
Zaradi neprepoznavanja naše notranje resnice in nenehni osredotočnosti na zunanjo se je naše življenje tudi začelo vrteti okoli zunanje. Velikokrat namreč ne poslušamo sebe, tega kar prihaja od znotraj in poslušamo le produkt našega uma ter se odločimo v skladu s slednjim kljub temu, da včasih vseeno pronica precej glasno iz srca pravilen odgovor. In tako se dogaja tudi pri avtoritetah oz. pri ljudeh v katere verjamemo bolj kot v sebe oz. v to kar prihaja oz znotraj našega telesa, iz srca.
Ko to storimo, ‘prodamo’ namreč delček sebe in stopimo v resničnost drugega ter začnemo ustvarjati to, kar on želi za nas, da bi naj storili. Vsakokrat, ko se to zgodi ‘prodamo’ namreč delček naše individualne resnice, naše individualne zgodbe in začnemo nepremišljeno razdajati energijo, ki je namenjena, da raziščemo svoje življenje na lasten način.
Vsekakor je ta način, ko sledimo drugim, naš lasten način in naša lastna izbira, vendar pa to več ni naš lasten način, ko začnemo hoditi za nekom drugim in slediti njegovi zgodbi, kar se kaj hitro pokaže kot občutki hladnosti, zmedenosti, neosredotočenosti, praznosti, nepretočnosti ipd. Za tiste, ki želijo svojo resnico raziskati na svoj lasten način je dobro, da sledijo svoji zgodbi, da poslušajo občutke, ki prihajajo iz srca in skupaj z njimi soustvarjajo svoj svet in da prenehajo na posameznih področjih svojega življenja soustvarjati resničnost z drugimi, še posebej, če jih resničnost, ki jo soustvarjajo z drugimi ne služi več ali sploh.
Nedvomno smo na svetu zaradi soustvarjanja resničnosti z drugimi, vendar ne za ceno lastne individualnosti, kajti le skozi našo individualnost lahko zacvetijo naši lastno darovi, ki smo jih prinesli na ta prečudoviti planet, da ga z njimi oplemenitimo. Svoje lastne darove lahko damo na razpolago svetu le skozi soustvarjanje med našo individualnostjo in vsem kar je. Dobro je, da izberemo pravo opcijo za nas same, kajti le tako se bomo čutili polni energije, radosti, izpolnjenosti in življenje nam bo dalo še več.
