Intuitiven um je sveto darilo, racionalni um je zvesti služabnik. ‘Poveličujemo služabnika, namesto, da bi slavili darilo’ (Einstein). Oba sta izjemno pomembna. Sporočilo ni, da bi morali prenehati biti ‘racionalni’. S poudarjanjem racionalnega uma smo postali povsem iracionalni, ozki, mehanski, neobčutljivi do vsega. Neobčutljivost je naša ‘kvaliteta’, ki jo še ne dolgo nazaj ne bi tolerirali.
Že kot najstnica sem se spraševala, zakaj se tako zlahka prodamo za ‘varnost’, za sterilnost, za imbecilnost konvencionalnosti, struktur in klasifikacij. Iz nedoumljivega čudesa življenja smo naredili lahko umljivo stvar-nost, ne da bi količkaj spremenili original (stvarna psevdo ustvarjalnost). Mislimo, da je svet, vključno z nami, niz ločenih stvari, ki nimajo svojega življenja. A pri racionalnosti je še ena težava. Kadar nečesa ne pričakuješ, da boš videl, tega ne vidiš. Če nekaj gledaš z določenim prepričanjem, to vidiš v skladu s tem.
Tako je s percepcijo nas samih in sveta, odvisna je od tega, na kaj smo dejansko pozorni. Ujeti v svet simbolov, besed in misli nismo zmožni zaobjeti celote. Ko enkrat nekaj iztrgamo iz celote in posplošimo, se v celoti izgubi edinstvenost in čudežnost opazovanega. Bolj ko gledamo z očmi v stvari in bolj specializirano kot se z njimi ukvarjamo, bolj uničujemo prav to, kar bi radi spoznali in bolj oddaljeni smo od videnja bistva, ki je nesnovno.
V zadnjih 150 letih smo z racionalnim gledanjem naravo ‘denaravalizirali’, zreducirali na najmanjšo možno stvar, prav zares pa se Življenju še nismo posvetili. Intuitivno ves čas vemo, da smo nekaj pomembnega izpustili. Če je racionalni um ekspliciten, točno določen, razložljiv, je intuitiven um impliciten, nedoločen in nerazložljiv, vseeno ali morda ravno zato pa je neprimerljivo širši (1:99).
Potrebujemo novo renesanso, v kateri bo zlitje obeh moči bivanja in mišljenja očarljiv ples, prav tak kot je sleherni detajl življenja. Nihče ne mara biti patroniziran, da mu nekdo govori, kaj bi moral narediti. Vsak naj sam uvidi ‘stanje stvari’, točko na kateri smo in da to, kar delamo, ne deluje. Zavest naj se dvigne iz opazovanja stvari na opazovanje dogajanja, ki veje za njimi. Lahko vzdigujemo zavese z zenic, lahko se odločimo za Živost, ki se jo ne da prijeti v roke ali besedo.
