“Nočem se kregati”

OGLAS

Saj veste, kaj pomeni, da se kregamo in prepiramo, zlasti tokrat mislim na partnerske odnose? Takole na kratko rečeno, je to izmenjava besed oziroma mnenj dveh različnih ljudi, ki se ne strinjata o določeni tematiki pogovora in hočeta eden drugega nadvladati, bodisi s poviševanjem tona, s jeznimi očitki in pred očmi nimata reševanja neke situacije, temveč kateri bo močnejši in bo premagal »sovražnika«, torej partnerja. Vse skupaj je začinjeno še s obilno porcijo negativne energije, agresije in jeze.

Ko se kregamo in ne iščemo vsaj približno skupne rešitve temveč delujemo iz ego stanja triletnega otroka, potem tukaj nihče ne bo zmagal, saj bosta po bitki oba izčrpana, jezna, polna zamer in besa. Rešeno seveda ni nič. Isti problem bosta ponovno izpostavila in se kregala okoli njega čez nekaj dni. Pač, grozljivka.

Pogosto slišim, običajno od žena, da se v svojem zakonu nočejo kregati z možem. Mnoge te ženske so bile žrtve verbalne in čustvene zlorabe staršev, ko so bile otrok. Po cele dneve so bile prisiljene poslušati svoje starše, ki so tičali v nefunkcionalnih in zamer polnih zakonih ter medsebojno obračunavali, kadarkoli so bili skupaj. Kot otrok se nimaš kam zateči, moraš poslušati njuno obmetavanje za najbolj bizarno nepomembne zadeve ter kako neusmiljeno obračunavata med seboj. Včasih si sicer skrit v svoji otroški sobi, a slovenska stanovanja imajo pač tanke stene in se vse sliši. To je grozljiva izkušnja nemočnega otroka oziroma deklice, ki je pri okoli desetih let sama sebi prisegla, da se ona nikoli ne bo kregala s svojim možem, ker hoče zgolj mir.

OGLAS

Pove gospa, da se z možem res nista kregala tako rekoč dvajset let, a sedaj razmišlja o ločitvi od moža. Zakaj? Mir v hiši je bil zato, ker se je ona zvesto držala svoje dekliške zaobljube in je požirala v sebe vse tisto, kar bi hotela povedati soprogu, se pritožiti ali se ne strinjati, a ker je venomer kimala, da je bil mož miren in zadovoljen, sčasoma tega ni več zmogla. Pravzaprav je tudi mož povedal, da mu je res čudno, da je na vse prikimala, a da to šele sedaj vidi, ko mu partnerka uhaja, saj ne zmore več potiskati vseh nestrinjanj v sebe.

Ona o ločitvi in lastni nesrečnosti že dolgo razmišlja, a nekako ni zmogla poguma, da spregovori z njim vse tisto, kar ji je ležalo na duši dolgi dve desetletji. Ker je enostavno zamrznila v izražanju sebe in svojega mnenja. Hoče se držati svoje zaobljube in obenem dojema, da jo bo morala prelomiti, če bo hotela z možem na novo oblikovati bolj zdrav in enakomeren odnos obeh, v katerem ne bo vse po njegovo, ker se ona na videz strinja, da ja ne pride do nesoglasja, temveč da bo sposobna izražati lastne potrebe in želje. Tudi mož je razumel, da takšen njun odnos, kot je bil, ni bil v redu in da bo njegova naloga, da se navadi na enakopravno izražanje mnenja, četudi se bo razlikovalo od njegovega, saj le tako lahko pride do nivelacije njunih potreb in izmenjave informacij. Zakaj pa bi se morala kregati, če se o nečem ne strinjata oziroma neprestano trmarita kot otroka pri svojem?

Sama sem mnenja, da se lahko o vsem pogovorimo in je pri tem pomembno, da imata oba udeleženca pogovora pred očmi jasen cilj, kaj želita z njunim pogovorom doseči. A ena faza pred tem je, in sicer da oblikujeta in zgradita zavedanje ter spoštovanje, da sta enostavno – različna. Ko se tega zavedamo, lažje negujemo naklonjenost do poslušanja drugačnega mnenja našega dragega ali drage.

Zmorete to nadgradnjo komunikacije v partnerskem odnosu?