Notranja moč je tisto, kar me žene naprej, mi v zadnjem času odzvanja v mislih. Šele pred kratkim sem se začela dobro zavedati kaj to pomeni.
Iskati moč v sebi in ne zunaj sebe v različnih ljudeh ali predmetih. Dojela sem, da sem jaz tista, ki stvarem okoli sebe pripisujem jakost moči in se potem, nehote, začnem po tej oceni orientirat. Lahko, da bom nastopila bolj samozavestno in suvereno, ali pa bom pripisala drugemu več moči in se bom že od začetka obnašala bolj nesigurno in vodljivo.
Ko prestavim center svojega delovanja v sebe, se prestavi tudi odgovornost mojega delovanja samo name. Moja notranja moč, za katero sem prej dovolila, da z njo razpolagajo drugi, je postala samo moja odgovornost. To pomeni, da sedaj ne morem več prelagati odgovornosti za lastno počutje, probleme in tudi dobre občutke na druge. Sedaj ne morem več kriviti drugih, ker se mi dogaja krivica, se ne znam postaviti zase ali prositi za pomoč. Prav tako ne morem več prelagati odgovornosti za svoje uspehe, dosežke in srečo na različne talismane, obrede in vraže. Zdaj je vse odvisno od mene in manevriranja s svojo lastno notranjo močjo. Ter predvsem zaupanja, da zmorem zaupati vase.
Če bom stalno v stiku z lastnimi mislimi in čustvi, bom imela stalno povezavo s seboj. To mi bo pomagalo, da se bom lahko ob vsaki interakciji lahko zavedala, ali sem svojo moč obdržala zase, ali sem jo razpršila in razdala naokoli.
Da bi bila zavestna vsak trenutek dneva, si danes še težko predstavljam, saj je okoli mene neskončno dražljajev, ki me velikokrat zelo lahkotno in brez problema potegnejo v svoj svet in obrnejo po svoje. Prav tako se še dosti ukvarjam z delitvijo moči v odnosu, kjer nehote en vedno prevlada. Vseeno pa napredujem, počasi in vztrajno. Kalim se predvsem v tem, da ostanem zvesta sebi in da ne delujem iz strahu. Energija strahu je zelo močna in četudi je ne izražamo preko telesne govorice ali preko besed, se jo na energetskem nivoju močno občuti. In v moje življenje privabi ravno to, česar si ne želim. Če nisem dovolj zavestna in ne prepoznam magneta strahu, ki sem ga poslala v vesolje, se kaj hitro znajdem v vlogi žrtve, ki se borim s svetom in se kujam, da se slabe in neprave stvari dogajajo samo meni.
Velikokrat se je lažje postavit v vlogo žrtve, se kujati in kriviti svet za lastno bedo, kot pa se pobrati, spraskati svojo moč skupaj, se postaviti na noge in iti v akcijo ter boj. V boj s samim seboj, pri premagovanju ovir, ki si jih sama postavim in prikličem ter predvsem pri spreminjanju lastne miselnosti, ki mi pravi, da si ne zaslužim, da nisem dovolj dobra, da ne znam poskrbeti zase.
Odločila sem se, da bom svojo moč obdržala zase, ki jo bom uporabila za svoje cilje, želje in napredek. Delila jo bom tudi z drugimi, v obliki podpore, pozornosti, razumevanja in konstruktivnega reševanja problemov.
Avtor: Erika Žlogar
