Notranji stres temelji na nerazrešenih konfliktih

Skozi svojo zdravstveno izkušnjo sem preizkusil različne pristope, ki naj bi pripomogli k ozdravitvi. Predvsem sem iskal dvoje: celično nahranitev in razstrupljanje na fizični ravni ter »dieto« misli in čustev, ki naj bi pripomogla k znižanju stresa.

Po doglednem času, ko sem se že dodobra spopadel z mentalnimi in čustvenimi vzorci, sem ugotovil, da ključnim zadevam še nisem prišel do dna.

Vzrok je bil v specifičnem pristopu. Ukvarjal sem se predvsem z zaznavnim stresom oziroma z rečmi, ki sem jih poznal. Na primer, s strahovi in z neprijetnimi čustvi, ki so se zbudili v določenih okoliščinah. Nisem pa razreševal stvari, ki povzročajo notranji stres.

OGLAS

Notranji stres temelji na nerazrešenih konfliktih

Notranji stres temelji na nerazrešenih konfliktih, travmatičnih spominih in neprijetnih izkušnjah. Nanaša se lahko tudi na družinska prepričanja, ki smo jih kot otroci avtomatično prevzeli, večinoma od staršev.

Sčasoma smo jih tolikokrat ponovili, da so lahko postali celo del naše osebnosti, zato jih ne dojemamo kot nekaj tujega ali motečega.

Ti nezavedni programi potem vplivajo na ključne življenjske odločitve, čeprav največkrat sploh ne vidimo povezave. Na primer, nekdo ima lahko zelo specifičen strah, a ne ve, od kod izvira.

Alex Loyd, avtor metode »The Healing Code«, je povedal zgodbo o osebi, ki se je zelo slabo počutila vedno, ko je v okolici opazila kar koli rumenega. Kasneje je ugotovila, da je v mladosti doživela travmatični dogodek, v katerem je bila prisotna rumena barva. Zato zdaj v vseh situacijah in okoliščinah, kjer naleti na to barvo, na površje izplavajo enaka čustva, kot jih je doživljala v prvotni situaciji.

Tako se aktivira notranji stres. Vsaka zaznava, pogled na situacijo, spomin ali celo asociacija, ob kateri se ne počutimo udobno, lahko izhaja iz nekega spomina, s katerim povezujemo strah. In vsakič znova, ko podoživimo ta strah, naložimo novo poleno na ogenj stresa.

Ker se procesi odvijajo ves čas, so se zelo dobro ukoreninili v vse pore podzavesti. Zato jim z običajnimi tehnikami in postopki, ki izhajajo iz zavestnega uma, težko pridemo blizu. Dr. Lipton vedno znova ponavlja, da so vzorci, navade in prepričanja, ki izhajajo iz podzavesti, milijonkrat močnejši od zavestnih prizadevanj ter se odvijajo v petindevetdesetih odstotkih časa.

Ko sem prebral te študije, sem se zamislil.

Ne vem, zakaj, vendar me do zdaj nikoli ni pritegnilo ukvarjanje z družinskimi prepričanji, mladostnimi spomini in ostalo doto preteklosti. Očitno pa je prišel čas.

Več v knjigi Zdravje je v nas

Kako deluje otrokov um

Najprej sem prebral nekaj knjig, ki so mi razkrile pomembnost razreševanja zavzetih stališč in predvsem družinskih vzorcev. Izvedel sem, da se prenos prepričanj, strahov, pogleda na svet in podobnega začne že v maternici, kjer otrok prek materine krvi dobiva tudi ves koktelj kemičnih elementov. Ti se v njegovo telo izločajo glede na materino počutje. Če je mati zaskrbljena, na primer, zarodek to zazna.

Avtomatični prenos nezavednih prepričanj iz okolja na otroka se nadaljuje do približno šestega leta starosti. Do tedaj otrokovi možgani funkcionirajo povsem drugače kot odrasli. Delujejo izključno na možganskih frekvencah delta in teta, medtem ko se logično razmišljanje odvija na frekvenci beta. Zato otroci niso sposobni ustvarjanja lastnega mnenja in logičnega povezovanja dejstev, temveč zgolj sprejemajo informacije ter si jih razlagajo poenostavljeno.

Na primer, če starš reče otroku, ki se v trgovini valja po tleh in kriči, da želi imeti novo igračo, »Tega si ne zaslužiš, ker nisi bil priden«, otrok ne prepozna dejanskega razloga, zakaj mu je starš to rekel.

Čeprav odrasla oseba takoj vidi povezavo med tem stavkom in željo po lepšem obnašanju otroka, slednji ne razume zadeve tako, kot jo je izrekel starš: »Želim te naučiti in motivirati, da boš bolj priden. Zapomni si ta nasvet in vedno, ko ti bo na misel prišla kakšna nagajivost, se spomni, da si boš s tistim početjem zapravil priložnost za novo igračo.«

Otrokovi možgani niso sposobni tovrstnega kompleksnega razmišljanja, temveč zabeležijo le dva podatka: »Nisem priden« in »Ne zaslužim si tistega, kar si želim«.

V tistem času se oblikuje delovanje uma, katerega naloga je predvsem zaščita. Um spremlja doživljanje okolice in glede na čustva, ki jih otrok izraža, ocenjuje, ali je situacija prijetna in posledično dobrodošla ali pa je neprijetna.

Več v knjigi Zdravje je v nas

Žal um nima mehanizma oziroma nekega filtra, ki bi ločil tovrstno razvrščanje po principu, ali človeku neko prepričanje ali delovanje dolgoročno škoduje ali mu koristi. Na primer, če otrok seže z roko proti vroči plošči na štedilniku, um dogodek zabeleži ter poskrbi, da se naslednjič podobno ne bo ponovilo. Na primer, tako, da bo aktiviral občutek strahu, ko se bo oseba znašla v bližini štedilnika. V tem primeru je reakcija uma koristna in zelo dobrodošla.

Ko otrok sliši »Tega si ne zaslužiš«, um deluje podobno. Zazna, da je otrok doživel bolečino, zato ga želi zaščititi pred enakimi čustvi. Situacijo bo uvrstil v predalček »Nezaželeno«, nakar bo na vse, kar se bo zgodilo v prihodnosti in bo dišalo po podobnem, reagiral zaščitniško.

Kako je to videti v praksi? Um bo izkoristil vse možne okoliščine, da ta oseba ne pride v situacijo, ko si bo nečesa zaželela ter si skušala uresničiti željo. Omenjene okoliščine namreč um dojema kot uvod v bolečino, pred čemer pa želi osebo zaščititi.

Nezavedni programi nas vodijo skozi življenje

Kaj to pomeni za otroka, ko odraste? Ko ga bo preplavila želja po nekem dosežku ali napredku, bo um našel način, da bo močno željo razblinil. Na primer, glas v glavi te osebe bo rekel »Tega ni možno doseči«, »Premlad si«, »Nisi dovolj izobražen«, »Ne zaslužiš si« in podobno. Ali pa bo um direktno sabotiral izpolnitev želja oziroma ustvaril nepremostljive okoliščine za njeno uresničitev. Skratka, poskrbel bo za nešteto ovir, ki bodo osebi preprečevale uspeh.

Nekaj klasičnih primerov nezavednih blokad, ki so ljudem zadušile razvoj in doseganje ciljev, navajata tudi Alex Loyd in Ben Johnson v knjigi »Zdravilni kodeks«.

Ena slikovitejših zgodb govori o izobraženi gospe, kateri so napovedovali velik uspeh na Wall Streetu. Z odliko je končala eminentni študij, njen IQ je znašal 180 in celo mediji so poročali o njej. Strokovnjaki so ji narekovali bleščečo prihodnost, saj so vsi kazalniki razkrivali njen nadpovprečen potencial. Vendar uspeh nikakor ni želel priti. V vsaki novi priložnosti je naredila nekaj narobe, ne glede, kako močno se je trudila in si želela uspeti.

Loyd jo je s pomočjo posebnega procesa soočil z mladostnimi spomini. Gospa je ugotovila, da je podobna čustva, kot jih doživlja ob neuspehu, prvič doživela v starosti okoli petega leta. Bil je krasen dan in čas za kosilo. Njena sestra ga je že pojedla in mama ji je dala sladoled. Ko si ga je zaželela tudi ona, jo je mama zavrnila z besedami, naj najprej poje kosilo, nakar ga bo dobila.

To je bilo vse; glavni in edini vzrok za njene kasnejše blokade in težave. Nobene drame, travme, kaznovanja … Le običajen stavek, ki pa ga je dekličin um razumel in sprejel po svoje.

Izkušnja res ni bila nič posebnega oziroma je bila povsem običajna – dokler jo gledamo skozi odrasle oči. Deklica pa je tedaj dojemala situacijo drugače, nekako takole: »Če je sestra dobila sladoled, jaz pa ga nisem, to pomeni, da jo ima mama raje. Torej je z menoj nekaj narobe oziroma sem slabša od ostalih. In če sem slabša, se bo to pokazalo v življenju. Tako, kot me obravnava mama, me bodo tudi ljudje. Če mi že bodo naklonjeni, ne bodo v tem iskreni, saj če bi me kdo moral imeti rad in mi biti naklonjen, je to mama – ki pa je pravkar razkrila, kaj čuti do mene.«

Seveda tega ni deklica dojela zavestno, temveč je vse skupaj pozabila v nekaj minutah. Se je pa nekje v podzavesti ustvarilo specifično prepričanje, ki se je kasneje v življenju aktiviralo vedno znova, ko je želela doseči nekaj več.

Po reprogramiranju tega nezavednega programa se je vse postavilo na svoje mesto. Gospa je končno dosegla pričakovani uspeh.

Moč nezavednih prepričanj

Omenjena zgodba kaže na izjemno moč nezavednih prepričanj, osvojenih v rosnih letih. Ker je njihov cilj ščititi posameznika v primeru nevarnosti, so tudi varno spravljeni v posebne predalčke, do katerih nimamo dostopa kar tako. To je tudi glavni razlog, zakaj tovrstnih programov ne moremo razrešiti z afirmacijami in podobnimi tehnikami, ki ne sežejo dovolj globoko.

Vendar pa prej ko slej pride čas, ko je treba mnoge med njimi spremeniti. Ščitijo nas, dokler smo otroci. Ko razvijemo sposobnost kompleksnega razmišljanja, pa postanejo ovira. Žal telesna inteligenca nima mehanizma, s katerim bi ločila potrebne programe od tistih, ki nam več ne služijo. Če se jih posameznik ne loti sam, ga ti prvotni vzorci, ki so bili ustvarjeni z namenom zaščite v prvih letih življenja, vodijo praktično od rojstva do smrti. Povedano drugače, taka oseba bolj ali manj le ponavlja vzorce svojih staršev.

Izjemen primer, koliko so tovrstna nezavedna prepričanja resnično močna, je povedal dr. Lipton. Če družina, v kateri je prisotna bolezen rak, posvoji otroka, ki izhaja iz družine brez zgodovine te bolezni, ima otrok povsem enako verjetnost, da bo zbolel za rakom, kot ga ima krvni otrok te družine. To pomeni, da ko posvojenec osvoji prepričanja svoje nove družine, prevzame nase tudi družinske bolezni.

Omenjene zgodbe so mi dale potreben naboj za poglabljanje v svoje korenine.

Povzeto po knjigi Zdravje je v nas, avtorjev Borisa Veneta in Nikola Grubiše

(Nadaljevanje sledi v naslednjem članku)