Sanje in tudi najnovejše klinične raziskave razkrivajo, da ko travma prizadene otrokovo razvijajočo se psiho, pride do razdrobljene zavesti, v kateri se različni »deli« (Jung jih imenuje psihični drobci ali kompleksi) organizirajo po določenih arhaičnih in tipičnih (arhetipskih) vzorcih, najpogosteje diadah ali syzygyh (zvezah nasprotij), ki jih sestavljajo personificirana »bitja«. Značilno je, da en del ega regresira v infantilno obdobje, drugi del pa progresira, tj. prehitro zraste in postane prezgodaj prilagojen zunanjemu svetu, pogosto kot »lažni self« (Winnicott, 1960a). Progresivni del osebnosti nato skrbi za regresirani del. To diadno strukturo so neodvisno odkrili klinični zdravniki različnih teoretičnih prepričanj, kar posredno podpira njeno arhetipsko podlago.
V sanjah je regresirani del osebnosti navadno predstavljen kot ranljiv, mlad, nedolžen (pogosto ženski) otroški ali živalski self, ki se osramočen skriva. Občasno se pojavi kot posebna žival – najljubši hišni ljubljenček, mucka, kužek ali ptica. Ne glede na obliko njegovega utelešenja se zdi, da ta »nedolžen« preostanek celotnega selfa predstavlja jedro posameznikovega neminljivega osebnega duha – kar so stari Egipčani imenovali Ba – duša, alkimija pa krilati animacijski duh transformacijskega procesa, tj. Hermes oziroma Mercurius. Ta duh je bil vedno skrivnost – bistvo osebnosti, ki ga nikoli povsem ne dojamemo. To neskončno bistvo oseb nosti je Winnicott imenoval resnično sebstvo (Winnicott, 1960a), Jung, ki je iskal konstrukt, ki bi bil vreden njegovega transpersonalnega izvora, pa sebstvo.II Oskrunjenje tega notranjega jedra osebnosti je nepred stavljivo. Kadar drugim obrambam ne uspe, bodo sebstvo zaščitile arhetipske obrambe, in to za vsako ceno, tudi tako, da bodo ubile osebnost gostitelja, v kateri je nastanjen ta osebni duh (samomor).
Progresivni del osebnosti pa je v sanjah zastopan z močnim dobrohotnim ali zlonamernim velikim bitjem, ki ščiti ali preganja svojega ranljivega partnerja, včasih pa ga ohranja zaprtega v notranjosti. Občasno se dobrohotno/zlonamerno bitje v svoji zaščitni preobleki pojavi kot angel ali čudežna divja žival, denimo samorog ali delfin. Pogosteje je »skrbniška« figura dajmonična in za sanjski ego zastrašujoča. V kliničnem materialu v prvem in drugem poglavju preučujemo primere, v katerih se predstavlja kot diabolični krvnik, morilec s puško, nori zdravnik, grozeči »oblak«, zapeljivi »dajmon hranjenja« ali kot hudič sam. Včasih zlonamerni notranji mučitelj pokaže drug obraz in predstavi dobrohotnejši vidik, kar ga identificira kot »dvojno« figuro, zaščitnika in hkrati preganjalca. Primeri so podani v drugem poglavju.
»Mitologizirane« podobe »progresivnih proti regresivnim« delom selfa sestavljajo tisto, kar imenujem arhetipski samozaščitni sistem psihe. »Sistem« je arhetipski, ker je tako arhaičen kot tipičen za samoohranitveno delovanje psihe in ker je razvojno zgodnejši in primitivnejši kot običajne egove obrambe. Ker se zdi, da so te obrambe »vodene« s pomočjo globljega središča v osebnosti, kot je ego, jih imenujemo »obrambe sebstva« (Stein, 1967). Videli bomo, da je to prikladna teoretična oznaka, ker poudarja »numinoznost«,III veličasten značaj te »mitopoetske« strukture, in ker zlonamerna figura v samozaščitnem sistemu predstavlja prepričljivo podobo (po Jungu) temne plati ambivalentnega sebstva. Pri raziskovanju teh podob v sanjah, transferju in mitu bomo videli, da Jungova prvotna ideja sebstva kot osrednjega regulatornega in organizacijskega načela nezavedne psihe zahteva revizijo v razmerah hude travme.
– KALSCHED, Donald: Notranji svet travme : arhetipske obrambe osebnega duha, Hermes IPAL, 2019, str. 15-16
Knjiga bo predstavljena v Knjigarni Konzorcij 22.05.2019 ob 18. uri, naslov dogodka: Razumeti in preseči travmo, pogovor z Lucijo Logar in dr. Matjažem Regovcem.
Slika: Pixabay
