Nova pot

Dragi bralec/bralka.

Morda se zdi samo meni, ampak življenje ni narejeno samo na ravno črto. Nekako postane dolgočasno in predvidljivo. In tudi če obrne navzdol, prinese tisto čustveno noto, po kateri se zopet zaveš, kdo si. Mogoče so metode raznolike, a ravno to da žlahtnost celotnemu namenu življenja. Da ni ponavljajoče drdrajoče in predvidljivo.
Danes sem bila na fotografski razstavi, ki ima pomenljiv naslov Rad bi bil…Avtor je moj znanec, ki navidez vodi dolgočasno življenje, dela nekaj, kar je družbeno sicer cenjeno, a očitno zadeve niso take pod površino. V sebi skriva globine besednega izražanja in znanja, ki mu njegovemu službenemu statusu niti v sanjah ne bi pripisali. V sebi nosi talent, ki se ga še sramežljivo oklepa in včasih skoraj sramuje. Ampak neka notranja moč ga vodi počasi na to pot. Prepričana sem, da se mu obetajo novi svetovi. Lepši, bolj polni in morda manj klišejsko cenjeni. V površnem svetu. Ne pa v novi dobi, ki pripada vsem nam, ki smo že stopili na novo pot.
Meni se zdi ta, nova pot stkana iz prefinjenega blaga, obloženega z radostjo, navdušenjem in spletov čudežev. Morda je včasih strma in samotna, samo za naslednjim vogalom, se pojavijo čudežna bitja, ki ploskajo našemu pogumu in potiskajo naše srce še strumno naprej do naslednjega lepega zaklada. Zgodi se, da včasih skrenemo s poti, ker pogledamo na prehitro avtocesto življenja nekaj metrov stran in nas zavedejo marketinške obljube obljubljene dežele zunanjega blišča. Samo malo, za pokušino okusimo slab okus te poti in se hitro pomaknemo nazaj na našo pot, kjer je z zlatimi črkami tkana naša duša, ki nam daje naše talente, da jo lahko s ponosom predstavljamo tudi drugim.
Seveda potrebujemo na tem potovanju po naši poti spodbude.To so vsi, ki so to pot prehodili ali morda celo pretekli pred nami. In nam odprli pot neskončnih možnosti.
Tu so znanci, ki nam tako lepo prenašajo sporočila stvarstva, prijatelji, živali, časopisni napisi in članki, oddaje in celo grafiti na ulicah. Samo, če jih znamo razbrati. Samo, če smo osredinjeni vase in vemo, zakaj smo na tej poti.
Sama sem na tej poti. Začela sem jo v letu 2012. Brstela je v meni že od nekdaj. Ker nisem sama stopila nanjo, me je vesolje poslalo nanjo. Sprva je grozljivo, ne rečem, da ni. Okolica zmajuje z glavo, daje dobrohotne nasvete po zdravi pameti. Morda se celo norčuje. Ni mi mar. To je drug svet, v katerem je sonce, radost. In zato je vredno. Kakor je vredno spodbujati druge, ki se še ne zmorejo odločiti. Ali pa tisti, ki so pravkar stopili nanjo. To je moj cilj. Spodbujati Rad bi bil. Pomagati in z zgledom navduševati.
Dragi bralec/bralka, kaj več podrobnosti pa morda prihodnjič. Ali pa, ko bo čas za to.

OGLAS