Nova Zemlja – kdaj?

Nova Zemlja – kdaj?

OGLAS

Coaching, v katerem se vibracijsko uskladite s svojimi cilji!

 

Kdor sledi alternativi, je prav gotovo že zasledil izraz »Nova Zemlja« in čisto mogoče je, da imate s tem povezano bolj ali manj izdelano predstavo. Prav gotovo je vsem predstavam skupno to, da bo na Novi Zemlji obstajalo samo dobro, oziroma, tam ne bo več prostora za zlobo. Če je tako, potem zagotovo tam jutri še ne bomo. Kako bi tudi lahko bili – koliko smo pa v tej smeri že naredili – mislim, kot skupnost? Nova Zemlja (ali boljši in lepši svet, če uporabim bolj generičen izraz) ne pride sama od sebe. Mi smo tisti, ki si jo moramo najprej zaželeti in jo potem izgraditi. Zato tudi nobena prerokovana letnica ne more biti točna, če bomo samo čakali na izvršitev prerokbe, ne bomo pa želje po Novi Zemlji podprli z akcijo. Akcija, ki jo imam v mislih, je notranje delo vsakega posameznika, ki se na pravi način odrazi v mislih, besedah in dejanjih. Ne smemo se zadovoljiti z mislijo: »Kaj pa lahko jaz, kot posameznik, sploh spremenim«. Res, gre za kolektivno tematiko, ampak počakajte; vsak kolektiv je sestavljen iz individualiziranih članov.

To že vemo; pot do Nove Zemlje ne bo lahka. Za dosego tega cilja vidim, kot nujno potrebni, dve okoliščini. Prva je vztrajna volja, druga je pozitivna usmeritev, oboje pa mora biti prežeto z budnostjo naše zavesti. Obstaja še ena reč, o kateri bi se dalo precej debatirati, ali je, ali ni okoliščina. To je dualizem, ki ga živimo. Ampak prenehanja dualizma, kot »okoliščine«, ne bomo dočakali – če bomo samo čakali. Konec dualizma bo namreč sočasni proizvod ustvarjene Nove Zemlje.

Trenutno nam je Nova Zemlja dosegljiva približna toliko, kot če bi želeli z desno roko za svojim hrbtom seči v svoj sprednji levi žep. Če želimo z roko seči dlje, se moramo zasukati v desno. S tem, ko smo se zasukali desno, pa smo odmaknili tudi žep. Ne govorim, da Nova Zemlja ni mogoča. Je in ne smemo obupati. Čeprav je dualizem močna ovira, ne moremo drugače, kot začeti ustvarjati Novo Zemljo v realnosti, ki dualizem vključuje.

Zakaj pa ni mogoča Nova Zemlja prav tukaj, zdaj, v dualizmu, me vprašate? Dualizem, dokler obstaja, nosi v sebi potencial obeh polarizacij naše zavesti: pozitivne ali združevanja ter negativne ali ločevanja (separacije). Trenutno se lahko le z močno voljo upremo skušnjavi, če uporabim ta izraz, za primer, kadar nas mika negativizem, samo zato, ker nam je bolj udobna izbira, nasproti pozitivizmu, ki nam je v tistem trenutku manj udobna. Močna volja pa pomeni močan ego. Torej pristop: »odvrzite svoj ego, ki je krivec za vse, pa bo v trenutku vse v redu«, ni pravi. Resnica je, da bomo do točke prestopa morali svoj ego samo še jačati. Ta izjava najverjetneje ni sprejemljiva tistemu, ki je egu nalepil negativno nalepko. Ego, na srečo ni nič slabega. Ego je nujen, je naše gonilo v življenju. Ravno zaradi njega naredimo v življenju potrebne spremembe. S pomočjo njega se bomo »uprli« dualizmu. Kar ni dobro (in je pomotoma obešeno egu), je naša polarizacija zavesti. Če je ta negativna, močan ego pač negativizem samo še ojača (ločevanje povzroča ljubosumje, zavist, sovraštvo, strah…). Torej, če smo se izrekli za Novo Zemljo, je najprej potrebna naša zavestna odločitev (zavestna odločitev = prebujena zavest), da izbiramo pozitivno (združevanje pomeni sprejemanje, odpuščanje, pomoč, podpora, empatija, sočutje…), nato pa našo izbiro z voljo vedno znova potrjujmo. Čim več krat, kot je mogoče. Če volja ni močna, potrjevanje izbire pozivne polarizacije lahko peša – iz pozitivne izbire padamo v »izbiro« udobja/ugodja. Kar ljudje zelo dobro počnemo že od vedno. Moje udobje lahko sosedu povzroči neudobje. Zato je rezultat tega, da vsi nezavedno »izbiramo« udobje, kaos, ki smo mu še kar priča. Torej, če mislimo, da smo že zavestno izbrali pozitivno, utrjujmo našo voljo. Motivacijo nam predstavlja želeni cilj.

Ko sem razmišljal o težavnem spočetju Nove Zemlje v sponah dualizma, sem dobil sliko »desetega« otroka. Živi v dobrem, urejenem domu, s prijaznimi brati in sestrami in predanima staršema, ki jih imata vse rada. Na razpolago ima vse, kar potrebuje za kvalitetno življenje. Njegova mama je najbolj ljubeče bitje, kar si ga lahko zamislite. A »deseti« otrok se bo potencialno lahko počutil zapostavljenega. Njegova »lakota« po pozornosti (ljubezni) je iz nekega razloga, morda iz drugih življenj, večja kot jo lahko mama poteši. Še posebej, ko ravnokar namenja pozornost kateremu od sorojencev. Rodi se ljubosumje. »Deseti« otrok postane nezadovoljen, kot samovarovalni prijem, se začne ločevati od družine. Mama, čeprav nadvse ljubeča, si zaradi doživljanja nezadovoljstva lastnega otroka, ki ga ima nadvse rada, lahko potencialno vsadi seme očitka, krivde. »Deseti« otrok začuti mamin občutek krivde in si »potrdi«, da se počuti zapostavljenega utemeljeno, da ima pravico do več pozornosti, kot je dobi…

Vidite, v tej družini ni opaziti niti trohice zla, pa vseeno, zaradi dualizma, se dobro potencialno lahko izpridi. Dualizem JE okoliščina te realnosti in to zelo pomembna – je matrica naše trenutne realnosti. Predstavlja sistem močnih nasprotnih si sil, ki nas potiskata in vlečeta skozi celo življenje. Samo mi sami smo tisti, ki lahko in moramo zadrževati ravnotežje med njima. V dualizmu prepuščanje toku in zaupanje v življenje nista enostavna še manj samoumevna, pač pa je vselej potrebna budnost duha – nenehno samo-opominjanje in trdo notranje delo.

Zgornja zgodbica je primer preprek, ki bodo z nami do zadnjega in premagali jih bomo le z neomajno močno, pozitivno polarizirano voljo. Sčasoma bo Nova Zemlja realnost, lahko že v dveh naslednjih generacijah. Lokalno pa jo lahko živimo že prej (na primer komune). Stvarstvo nam vedno nudi podporo k naši izbiri. Če se združujemo seveda. Torej, če se počutimo povezano z stvarstvom. Če se ločujemo, bo stvarstvo spoštovalo našo izbiro po ločevanju, kot moder starš, ki dovoli svojemu otroku lastno izkušnjo. Cilj poti našega združevanja je, da se počutimo Zemljane. Ne Mariborčane, Dolenjce, Slovence, kristjane, budiste, komuniste, demokrate, prostozidarje, elitiste.. ali člane katere koli druge umetne grupe, ki se želi zaradi kakršnega koli namena ločiti od okolice. Počutiti se moramo Zemljane, in na nivoju srca povezane z Zemljo. Popoldansko druženje s prijatelji ni nujno povezovanje. Le če gre za druženje na nivoju Duš, je pravo. Morda ste človek, ki družbe nima pretirano rad. Ste zaradi tega prikrajšani za pozitivno polarizacijo? Ne. Najverjetneje niste nagnjeni k družbi ravno zato, ker se zavedate, da je druženje večinoma res siromašno v duhovnem smislu.

Nova Zemlja je pojem za lepši in boljši svet, ki si ga vsi želimo. Navajam tri razloge, zakaj biti vključen v gradnjo Nove Zemlje, čeprav je morda v tem življenju še ne bomo uživali. Prvi je, da dokazujemo stvarstvu, da smo resnični borec za svetlobo in prevzemamo odgovornost za svoja dejanja (ter si zaslužimo karmično odvezo). Drugi je, ker imamo Zemljo radi in s tem se ji zahvalimo, da nas nesebično gosti. Tretji je, da vendarle lahko uživamo Novo Zemljo, če se tako odločimo – v naslednji inkarnaciji. Če ne morete čisto sprejeti teh treh razlogov, pa morda lahko sprejmete vsaj tega, da boste pritegnili v svoje življenje isto misleče (pozitivne) ljudi in že samo s tem vam bo lažje.

Ivan

Deli to s prijateljem