Znate otroku reči NE?

Znate otroku reči NE?

Kaj narediti ko starši povsem vzgojno odpovejo pred svojo mularijo?

Naši otroci so naš največji zaklad, vem. Tudi meni moja odraščajoča hči, ki me neprestano uči marsikatere resnice ob soočanju z njenimi razmišljanji. Sem ponosna na to, da je ohranila domišljijo, tudi v kreativnosti rešitev za kakšno njeno težavo. Vedno obstaja rešitev, pa saj to že veste kajne?

Torej, dragi starši, ali znate svojemu ljubljenemu otroku reči odločni in samozavestni NE?

Se mi zdi, da marsikdo od vas tega ne zmore. Zadnjič berem izpoved ene od učiteljic, ko pove, da je učenec v prvem razredu osnovne šole doživel histeričen izbruh, ko mu je bilo naročeno, da ne sme s čevlji v razred. Starši svojemu otroku niso ničesar prepovedali, kar si je izmislil, je dobil. Če ni bilo takoj ustreženo njegovi volji, je začel z nasilnimi izpadi in povzročanjem škode in se nikakor ni hotel umiriti, dokler ni dosegel svojega.

S takšnim nedopustnim vedenjem že zelo zgodaj otrok dobi pod svojo ‘komando’ starše, ki sploh več ne vedo, da so prav oni kot starši in istočasno vzgojitelji odgovorni, ali bo iz njihovega otroka kasneje nastal čustveno in osebnostno zdrav človek ali pa bodo producirali s svojo nezmožnostjo otroku reči ne, čustvenega invalida, ki bo narcisoidno orientiran posameznik, ki bo hlepel zgolj po sebičnem zadovoljevanju lastnih potreb.

Otroku se izreče meja, prepoved ali besedica ‘ne’ že zelo zgodaj.

Vse te tri omenjene kategorije spadajo v oblikovanje varnega okvira raziskovanja okolja in odnosov, kar je primarna otrokova potreba. Skozi prepovedi se dete uči kaj je dovoljeno in kaj ne. Kajti, kar ni prepovedano, je seveda dovoljeno. V tej fazi si otrok vzame pravico, da si vse dovoli, kar je normalno, smo pa mi starši tisti, ki moramo delovati ljubeče in skrbno do otroka in mu takoj postaviti omejitev. S tako narejeno mejo ali izrečeno prepovedjo otroku damo vedeti, da lahko raziskuje še naprej, a do meje, ki smo jo začrtali, bodisi so to pravila vedenja, varnosti, komunikacije do soljudi ali izražanje čustev na primeren način.

Mogoče si lahko takole zamislite: da otrok ne bi padel po stopnicah in se poškodoval, namontirate ograjo na vrh stopnic. Ker otrok seveda bo raziskoval nadstropje in želite preprečiti, da bi se mu kaj hudega zgodilo. Se pravi, ste mu postavili fizično prepreko, mejo. No, povsem enako je s postavljanjem mej v odnosih, razmerju do predmetov, situacij in ljudi.

Pri izrekanju mej oziroma besedice NE je potrebno, da smo starši samozavestni in da smo v sebi prepričani, kaj želimo z omejitvijo doseči.

Svetujem, da otroku predhodno pojasnite, kako se ravna v določeni situaciji, kaj se od njega pričakuje, pri večjem otroku lahko že povprašate, ali ima sam kakšno boljšo rešitev ali iznajdbo glede omejitve ter se o njegovem razmišljanju pogovorite. Na takšen način boste sčasoma tudi spoznali, kako razmišlja vaš naslednik, iz kakšnega testa je njegova ustvarjalnost in na kakšen način mu lahko postavite omejitev, ki jo bo sprejel brez težav.

Tudi pri vzgoji gre predvsem za odnose in za medsebojno zaupanje.

Če se otroka bojite in mu vse dovolite, potem dragi starši, morate na svoja pleča prevzeti odgovornost za svoje razvajene otroke, ki bodo kot najstniki »hodili« po vas, vas zaničevali in teptali. Ker bodo menili, da so kralji sveta in da jim seveda vse pripada. Takrat viti roke bo žal prepozno. Ukrepati skušajte sedaj. Ali pa poiščite pomoč strokovnjaka za vzgojne izzive, da vam pri vašem postavljanju na vzgojne noge ustrezno pomaga in vas okrepi v starševski zdravi vlogi. Ne se ustrašiti izziva!

Avtorica prispevka sem univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja in diplomirana socialna delavka Melita Kuhar, ki vodim projekt Svetovalnica.
No Tab Selected
No Tab Selected
Deli to s prijateljem