Aghora je oblika tantrične sadhane, kjer sadhak odvrže vso osebno identiteto in stopi v razmerje z Bhairavo. Za ta namen sadhak tvega vse in se neposredno sooči s surovimi aspekti moči. Ta pot predstavlja homo, kjer se sadhak vrže v plamene in postane ogenj. Na tej poti ni prostora za obotavljanje, ker je ta ogenj žgoč. Za aghorijevo dispozicijo je značilna intenzivnost in divjost, zato mora vse prakse na tej poti dokončati. V tem smislu mora biti aghora sadhak pravi hatha jogi (hatha v tem kontekstu pomeni “silovit”). V nori iskrenosti aghori vsili samega sebe v Resničnost ter v subtilne sile, ki se gibajo v njej. Ker nihče ne mara vsiljevanja, obstaja velika verjetnost, da bo aghori naletel na prepreke in na sile, ki ga bodo skušale ustrahovati in odvrniti. Ker si tisti, ki vztraja s srčno iskrenostjo, zasluži spoštovanje, se aghori prebije do Zmage. Večina aghora sadhan spada v vamamargo in mnoge se odvijajo na šamšanu, zaradi tega se aghoriji pogosto imenujejo šamšan sadhaki. Aghoriji niso nepopustljivi le pri sadhanah, temveč pogosto tudi pri stikih z ljudmi. Zaradi slednjega se je z aghoriji težko pogovarjati, razen če nas vodi zelo iskreno in jasno zavedanje. Tem sadhakom mnogokrat ni mar za nič drugega kot le za bistvo, zato niso naklonjeni igram konvencionalnih “duhovnih” vlog. Včasih se celo pretvarjajo v skladu z idejami, ki jih imajo drugi ljudje o svetosti in o tem, “kako naj bi izgledala duhovnost”.
Izraz aghora in zanimanje za aghorije sta postala v zadnjih časih bolj priljubljena. Nad aghoriji so bili očarani že angleški “učenjaki” med britansko kolonialno dobo v Indiji in njihovi opisi aghorijev so izjemno zabavni. Njihov slog je zmes klasične pompoznosti in superiornosti, pomešane s krščanskim svetim gnusom. Veliko teh pojmov britanskih učenjakov je postalo konvencionalna modrost, ne le pri antropologih, temveč tudi pri ljudeh, ki jih ta duhovna pot zanima. To se je zgodilo zato, ker so bili ljudje, ki so poročali o praksah aghore, neposvečeni in so lahko sklepali o razlogih za določene prakse le na podlagi svojega pogleda na svet. Brez poznavanja subtilne notranje dinamike tantrikov lahko opazovalec daje le opazke, ki se skladajo z “vrednotami”, ki jih razumejo v njihovi konvencionalni resničnosti. Namesto razumevanja subtilnih procesov, je javnosti na voljo edina razlaga, ki je smiselna za divje vedenje kršenja tabujev. Ta razlaga pravi, da je glavni razlog za določena dejanja le kršenje tabujev in družbenih norm. Iz perspektive posvečenega sadhaka je to zelo trivialna interpretacija. A prav ta vrsta trivialnosti največkrat pritegne ljudi, ki jih zanima aghora. Potrebno je vedeti, da tudi aghoriji sami, zaradi svoje nagajivosti in/ali popolne brezbrižnosti o tem, kako jih dojemajo drugi, prispevajo k popačenju slike aghore.
Brez pravega tantričnega konteksta služi oponašanje vedenja aghorijev le namenu kršenja itd. in zato nima globine tantrične poti. Nič nimam proti ljudem z inhibicijami, ki se jih trudijo preseči, a tovrsten psihološki pristop k tantri zgolj vodeni globokoumnost tantričnega dela. Prav tako si ne smemo vzeti “divjost” aghorijev za zgled našega obnašanja, kajti ta divjost je predvsem učinek (ne pa premišljen “vzrok”) in je spontan izraz asimiliranih energij ište. Na podlagi izkušenj s pravimi aghoriji, ki sem jih srečal, se ta “divjost” odraža na bolj subtilnem nivoju in ni vedno značilnost njihovega obnašanja. To pomeni, da so mnoge kaule razumske in sposobne “normalne” komunikacije. Nekateri ljudje, ki se imajo za aghorije in se razkazujejo, so nižja oblika sadhakov – niso khepe (“božansko nori”), temveč so pagale (“običajno nori”). Nekateri ljudje le oponašajo obnašanje in izgled aghorijev ter se nato obnašajo kot idioti, medtem ko izsiljujejo denar od ljudi, ki so jih prestrašili. Mnogi izmed njih niso presegli gnusa z realizacijo Enega Okusa, ampak so le nagnusni.
Tantrik je lahko aghori v različnih kontekstih. Ena izmed linij, ki je še posebej tesno povezana s tem nazivom je linija Šri Kina Ram Aghori, ki ima svoj glavni ašram (Krim Kund) v Varanasiju. Večina teh sadhakov prihaja iz vamamarga (kaulamarga) šakta tradicije ali iz nath tradicije. Aghoriji se lahko imenujejo tudi nekateri iz naga tradicije (in iz drugih asketskih tradicij). Dandanes izraz aghori večinoma namiguje na vrsto tantrikove sadhane in/ali na priznavanje določene mere uspeha v teh sadhanah. Aghora sadhaka je najlažje prepoznati po črnem ogrinjalu (včasih pripadniki šakta tradicije nosijo tudi rdeča oblačila) ali v nekaterih primerih po goloti (digambara, “oblečen v nebo”). Tantriki so razpoznavni tudi po čelnih znamenjih in po značilnih pozdravih. Na primer, sanjasa bo pozdravil: “Om namo Narajanaja,” pozdrav šakte pa bo: “Džai Ma!” Tudi nathi imajo svojevrstem pozdrav (“Alak”), nekateri aghori pa kot pozdrav preprosto uporabijo mantro “bom”. V kaulamargi uporabljamo tudi mudre, ki se razlikujejo glede na posamezne kaule (družine/linije).
Številni sodobni ljudje so za aghoro izvedeli iz knjig Roberta Svobode. Knjige so sicer kvalitetne, vendar bi jih težko označili za “biblijo aghore”, kot jih nekateri dojemajo. Tretja knjiga (Karma) bo prej ustvarila aghorafoba kot pa aghorija. Vse knjige so pravzaprav precej konzervativne. Pojasnjujejo nekatere aspekte aghore, a na koncu je nauk vedno: “Ampak to ni za vas,” ter da je boljše/varnejše le “častiti” kot bhakta. Zdi se mi, da imajo knjige potencial, da v sadhaku ustvarijo strah in dvom. To se pogosto pojavlja v obliki razlage, da je s sadhakom “konec”, če napravi neko napako. Nekatere obrede moramo izvesti z zaupanjem, zato nas ne sme skrbeti, da zaradi ene napake obred ne bo uspel. S knjigami imam še en problem, ki ga težko izrazim. Povezan je s “perspektivo” odnosa do subtilnega (sveta) na načinom, ki ni le prekomerno stvaren, ampak je mnogokrat preveč dualističen. Tudi jaz konkretno dojemam razne aspekte subtilnega, vendar je pri teh stvareh vse odvisno od “zaznave” in gledišča. Če je v to vpleteno božanstvo, se komunikacija odvija v drugačnem “prostoru” ali pa pride do izjemno drugačne (od normalnega) zaznave. Izmenjava (energije in informacij) je popolnoma notranja, razumevanje te visoke frekvence pa je neverbalno. To se nanaša na božanstvo, ki stoji pred vami in z vami klepeta. Če sadhak čaka na čajanko z išto, lahko “zgreši” “posebno” navzočnost, brez razumevanja tega, kar sem povedal prej, saj to ustvari lažne obljube/pričakovanja. Tudi iz akademske perspektive je s knjigami nekaj težav, saj ni mogoče ugotoviti identitete našega aghorija. Učitelj na bi bil pokojen, pravo ime (rojstno ali posvečeno) pa avtor ne omenja, prav tako ne obstaja fotografskih dokazov. Zato v knjigah mogoče nastopa Castanedov “Don Juan”. Intuicija mi pravi, da je imel avtor pristne stike s pravo osebo. Avtor priznava nagnjenost Indijcev in učiteljev k pretiravanju, zato mu verjamem na besedo. V knjigah so prikazani “nadljudje” in bilo bi nerealistično pričakovati, da boste iz riti streljali ogenj ali živeli 1000 let.
Džai Ma!
