O bogu (1.del): Ali bog obstaja?

OGLAS

Odgovor na to vprašanje je različen od človeka do človeka. Smo pač različno cepljeni na to tematiko.

Koliko je različnih pogledov na obstoj boga?

Ljudi lahko s stališča vere v boga razdelimo na grobo v 5 skupin:

• Prvi absolutno verjamejo, ne potrebujejo za to nobenega dokaza in ne bodo upoštevali nasprotnega dokaza. So se pač tako odločili.
• Drugi absolutno NE verjamejo, ne potrebujejo za to nobenega dokaza in ne bodo upoštevali nasprotnega dokaza. So se pač tako odločili.
• Tretji absolutno verjamejo, ker vidijo cel kup dokazov ZA in ne bodo upoštevali nasprotnega dokaza. So se pač tako odločili.
• Četrti absolutno NE verjamejo, ker vidijo cel kup dokazov PROTI in ne bodo upoštevali nasprotnega dokaza. So se pač tako odločili.

Peti lahko verjamejo ali pa ne, vendar so pripravljeni poslušati ali pogledati nasprotne argumente oziroma dokaze.

OGLAS

Sami veste, v kateri od teh skupin ste.

Kdo ima prav glede (ne)obstoja boga?

Poskušajmo malce raziskati z uporabo zdrave kmečke logike in brez verskega fanatizma.

Na spletu je razprav o obstoju boga malo morje, za in proti, z dokazi ali brez. Če znate angleško, si lahko vzamete dopust in vse to predelate. Je prav zanimivo in poučno. Začnite z googlanjem »Does god exist?« in odpre se vam poseben svet. Pozor! Dosti bo kokodakanja kokoši in blejanja ovc!

Vzemimo tukaj en primer iz te množice.

(Opomba: Spomnite se, da še vedno to tematiko obdelujemo z zdravo kmečko logiko brez verskega ali kakršnegakoli fanatizma!)

Gremo na spletno stran Jehovih prič. So mednarodna organizacija in imajo vse prevedeno v vse jezike. Tudi v slovenščino.

Na spletni strani piše, da bog obstaja, ker je v vesolju red in usklajenost.

Prvo moje vprašanje je, kje vidijo red in usklajenost. Če pogledajo v sobo od kakšnega najstnika ali pa na smetišče, ni nobenega reda ali usklajenosti. Če pogledajo na bojišče v neki vojni, reda in usklajenosti ni. In če pogledajo v parlament EU, ni nobene usklajenosti razen v sklopu vsake poslanske skupine, ker se jim mnenje diktira in ne smejo misliti s svojo glavo, če želijo uživati življenje birokrata v Bruslju.

Ampak večji problem pri njihovem dokazu obstoju boga je, da so dokazali neko izjavo (da bog obstaja) z izjavo, ki tega ne dokazuje. Dokazujejo A (da bog obstaja) z B (ker je red in usklajenost), vendar A in B nista vzročno-posledično povezana. Povezali so jih sami.

Poglejmo si drugačen primer, da boste bolje razumeli to njihovo napako.

Jaz pridem do vas in rečem: »Dolžni ste mi denar, ker imam prazen bančni račun.«

Boste rekli: »Bric, kaj se ti je sfeclalo!? Kje si pa našel to povezavo?«

Seveda, povezava ni resnična. Privlekel sem jo iz kravje riti. Povezal sem dve stvari v nekaj, kar na prvi pogled zveni ok, pod drobnogledom pa nima nobene osnove za obstoj. V bistvu sem povezal A (dolžni ste mi denar) in B (ker imam prazen bančni račun) in se odločil, da obstaja vzročno-posledična povezava. Od tam naprej je vse enostavno.

Vrnimo se zdaj k izjavi Jehovih prič. Njihov B tj. da je v vesolju red in usklajenost, je itak subjektivno mnenje. Bilo bi lahko tudi objektivno, pa ničesar ne bi spremenilo. Da to subjektivno mnenje potrjuje izjavo A (bog obstaja), je še eno subjektivno mnenje.

Da red in usklajenost v vesolju potrjujeta obstoj boga, je nebuloza za kljukce z zmanjšanim številom delujočih možganskih celic.

Vendar velja, da ti dve mnenji A (bog obstaja) in B (ker je red in usklajenost) nekdo lahko čisto subjektivno poveže in v to verjame. To je njegova pravica. Vsak lahko verjame, kar želi. Ljudje smo svobodni. Vsaj naj bi bili.

Kako ljudem poči film v debati o obstoju boga?

Problem nastane, ko takemu človeku rečeš, da je njegov način razmišljanja glede obstoja boga butast. POZOR! Ne da je butasta njegova trditev, da bog obstaja. V to se zdaj sploh ne spuščamo. Butast je način, s katerim svojo trditev dokazuje in tega ne vidi. Zato takemu človeku poveš primer s praznim bančnim računom in dejstvo, da ti je dolžan denar.

Takim ljudem navadno poči film: »Kaj!!!? Prvič sploh ni res, da sem ti dolžan denar. Od kje si to pobral?! In drugič, tvoj primer in moja trditev sploh nista primerljiva. Poleg tega obstajajo tudi drugi dokazi za obstoj boga.«

Seveda ga vprašate: »In kateri so ti dokazi?«

Odgovor kljukca je jasen in takojšen: »Sveto pismo! To je božja beseda, ki jo je zapovedal bog in dokazuje obstoj boga.«

Vi seveda niste padli s hruške in imate kakšno možgansko celico več kot kokoš in vprašate: »A je Sveto pismo zapovedal taisti bog, katerega obstoj želimo dokazati s taistim Svetim pismom, ki ga je zapovedal taisti bog in tako naprej v neskončnost. A ni to krožno dokazovanje A z B in B z A?«

Seveda nasprotna stran popeni in vas uvrsti med satanske nevernike, ki se bodo cvrli v peklu.

Mogoče imajo prav. To bom izvedel, ko škripnem. Ampak, če že imam možgane (ki naj bi mi jih dal bog, mimogrede) in imam tistih nekaj možganskih celic več od kokoši, lahko vsaj postavim logična vprašanja. Potem sem odprt za logičen odgovor, ne pa za čustvene izbruhe in nelogičnosti, ki so ponavljanje naučenih fraz brez razumne presoje zaradi opranih možganov.

Ali je vseeno, če bog obstaja ali ne?

Moj namen tukaj ni, da bi dokazoval obstoj ali neobstoj boga. Nenazadnje, svet deluje ne glede na to, ali verjamemo v boga ali ne. Enako za vernike in nevernike.

Poglejmo si primer. Nekateri verniki verjamejo, da jim bo bog namenil glavni dobitek na lotu. In nekateri neverniki verjamejo, da bodo zadeli glavni dobitek na lotu.

Če vernik zadene, verjame, da je bog uslišal njegovo molitev. Vsi verniki, ki niso zadeli, verjamejo, da jih bog kaznuje ali celo, da proti njim dela satan.

Če nevernik zadene, verjame, da ga je zadela statistika. Vsi neverniki, ki niso zadeli, pač vzamejo na znanje, da jih je statistika zgrešila.

Zakaj se splača verjeti, da bog obstaja?

Mi bomo za zdaj privzeli, da bog obstaja. Iz sebičnega praktičnega razloga, ker se to splača verjeti.

Razlaga je zelo preprosta in logična.

Če bog obstaja in ne verjamemo vanj, bomo po smrti kaznovani in bomo šli v pekel. Tako vsaj nakazuje Sveto pismo.

Če obstaja in verjamemo vanj, potem je odvisno od našega grešnega življenja, kam bomo šli, ampak pekel vsaj ni garantiran. Ciljamo najmanj na vice in upamo na nebesa.

Škoda sicer, da odpustki grehov niso več tako moderni kot v srednjem veku, sicer bi imeli bogati zagotovljen vstop v nebesa. Grešiš, kupiš odpustek, Cerkev ti odpusti grehe in že si na poti v nebesa.

Če pa bog ne obstaja in verjamemo ali ne verjamemo v njegov obstoj, se ne bo zgodilo nič slabega po smrti v nobenem primeru. Ker ga pač ni. Kdo nas bo kaznoval ali nagradil, je drugo vprašanje.

Zato je logični zaključek, ki ga je očitno povleklo na milijarde ljudi, da se splača verjeti v obstoj boga. Nikoli ne veš, kdaj te povoha Matilda in ti taka vera v boga pride prav.

Če že verjamemo v boga, nam on prav nič ne koristi, če nam še ne izpolni kakšne želje. Sicer je samo navaden manager univerzuma. To korist od njegovega upravljanja že itak dobimo tako ali drugače, pa če vanj verjamemo ali ne. Torej moramo pogruntati, kako nam bo izpolnil želje. Mogoče preko Zakona privlačnosti?

Splača se seveda razčistiti tudi, kje je bog, kako izgleda, kaj dela in še cel kup vprašanj, s katerimi si belijo glave verniki in neverniki.

O vsem tem pa kdaj drugič, če ne grem prej v pekel.