Ko naletimo na besedo čarovnik, čarovnica ali čaranje, pomislimo na ljudi z nadnaravnimi sposobnostmi, čeprav izmišljene, kot so Merlin, Gandalf, Dumbledore, Harry Potter, ali na coprnico na metli, ki išče žrtve svojih zlobnih namer. Ali pa se spomnimo na srednji vek, kjer so ljudi, v glavnem ženske, obtožene čarovništva, »hudega bogokletja«, postavljali na grmade. Morda pomislimo tudi na človeka, sposobnega iluzij in trikov. Lahko bi kdo pomislil tudi na Jezusa, a njega nihče ni imenoval čarovnik, čeprav bi naj izvajal velike čudeže. Kar je pravzaprav isto. Morda pomislimo še na dandanašnje ljudi s posebnimi sposobnostmi, jasnovidce. Tu se pa v glavnem tudi konča. Ampak, kdo pa so zares čarovniki?

Kaj na to temo najdemo v SSKJ…

Čarovnik: kdor čara

Čaranje: verjeti v magijo / ukvarjati se z magijo; vplivati na kaj z magijo / bela; usmerjena v dobro ljudi, črna magija; usmerjena v škodo ljudi

Magija: v okultizmu – nauk o skrivni povezavi vseh stvari med seboj in o vplivanju na naravo z močjo poduhovljene volje

Okultizem: nauk o spoznanju skrivnostnih, nedostopnih stvareh

Duh: razumsko-spoznavna stran človeka

Volja: sposobnost hotenja

Če zgornje opise zložimo skupaj, nam SSKJ ponuja precej povedno definicijo o tem, kdo ali kaj je čarovnik. Čarovnik je torej tisti, ki hote izkorišča skrito, a obstoječo povezavo vseh stvari med seboj, na način, da z močjo svojega duha (miselno/umsko) usmerjeno vpliva na naravo. To morda ni najbolj popolna definicija, ki si jo lahko zamislimo, a ostanimo pri tej, ker za ta prispevek zadostuje. To izpeljano definicijo bi namreč rad uporabil, da vam pokažem, da smo v bistvu čarovniki vsi.

Vse stvari so tako ali drugače, posredno ali neposredno, med seboj povezane, torej se povezanosti ne moremo izogniti. Čim vplivamo na en del povezanega sistema, s tem vplivamo na vse. Izkoriščanje povezanosti pomeni le, da se te povezave zavedamo, ne govori pa o možnosti izbire med medsebojno povezanostjo in nepovezanostjo. Seveda, saj izbire v resnici ni. Torej, to povezavo neizogibno »izkoriščamo« vsi. In tudi vsi hote, čeprav nezavedno. Morda je ta izjava čudna in nasprotujoča, vendar, hote namreč ne pomeni enako kot z zavestjo. Če si v stanju popolne zavesti, lahko izbiraš med resničnim hote in nehote, če nisi, torej si na »avtopilotu«, obstaja le hote. Naj to pojasnim. V resnici vsi skoraj vsak trenutek nekaj hočemo, četudi se tega ne zavedamo, ali pa ravno tedaj, ko se ne zavedamo. In ravno to, da hočemo, je srž – je tisto, kar nas dokončno dela čarovnike. Sposobnost hotenja imamo vsi; ne samo, da jo imamo, tudi izognemo se ji le s težavo. Vsi imamo sposobnost uporabe svojega duha/uma, vsi vemo, kaj nas jezi in kaj bi radi spremenili, torej imamo usmerjeno željo po preoblikovanju »narave«. Povezanosti narave pa se, kot rečeno, itak ne moremo izogniti. Torej, vsi čaramo! Vsi čaramo, ne da bi to vedeli, kaj šele da bi vedeli kaj čaramo. Nato pa se razburjamo nad lastno čarovnijo in iščemo vzroke neprijetnih izkušenj zunaj sebe in svojega čaranja. Za enkrat govorimo o nehotenem, nezavednem in nekontroliranem čaranju.

Kaj točno se skriva za tem, da imamo vsi sposobnost hotenja. Kaj je tisto, kar nas »naredi« da hočemo? To je nekakšno definirano ali tudi nedefinirano hrepenenje, ki ga imamo v sebi. Skorajda nagon. Lahko je usmerjeno »k sebi« ali »proč od sebe«. Z drugimi besedami, skupaj s hočem je vedno tudi nočem. To dvoje je neločljivo. Torej, čaramo tudi z nočem, ne le s hočem. Kajti nočem je tudi naša usmerjena volja. Osnova za naše čaranje je tako naš zakoreninjeni sistem prepričanj; naše globoke definicije o tem kar mi smatramo, da je za nas resnica. Na to temo sem že precej pisal v preteklih prispevkih, tokrat so naša globoka prepričanja dobila le nov vidik.

K nezavednem čaranju se najhitreje zatečemo, ko nam nekaj ni všeč ali ko bi radi nekaj dosegli. Vendar pa čaranje pod nobenimi pogoji ne bi smela biti naša nuja. Vsako čaranje je delovanje, akcija pa zahteva reakcijo. Ne glede, ali čaramo za dobro ali slabo, v vsakem primeru sprožimo plaz, ki se odrazi na naši karmi. Karma za svojo oddelavo zahteva določen čas. Čas pa si pridobimo le z naslednjo inkarnacijo, če ga bo v tej zmanjkalo. Seveda, popolnoma razumljivo je, da se ljudje želimo rešiti, ali izogniti slabi karmi. Če to, kar se nam dogaja, kar je v resnici le refleksija naših zakoreninjenih prepričanj na nas same, ne ponuja prijetnih izkušenj, si želimo sprememb. Najverjetneje je takšna naravna pot vsakega iskalca: najprej spozna, da na karmo lahko vpliva, nato slabo karmo preobraža v dobro, nazadnje pa ugotovi, da je vsaka karma »breme« in se osvobodi sposobnosti hotenja.

Dandanes je iskalec tržna niša, zato eno opozorilo. Ko končno ugotovimo, da smo za izhode krivi sami in da torej lahko na njih vplivamo, najprej pomislimo na odrešitev od vsega neprijetnega in na to, da smo upravičeni do bogatega življenja. Za ta moment pa živijo »akviziterji zakona privlačnosti« in tako imenovani »motivatorji«, ker si, s podporo usmerjene propagande, češ da imajo za vas rešitev, pridobijo zase stranke. Njim je vseeno, če boste »izšolani« (v čaranju) uspešno. Glavno, da so vam uspeli prodati »produkt«. Slabo izvajanje čaranja z namenom dobrega izhoda, vam namreč lahko prinese vsaj nadaljevanje težav, če že ne še več težav.

Kot rečeno, čaranje ne bi smelo biti naša nuja. A ker ta nuja odpade šele, ko je za to zrel čas, se bomo do tedaj posluževali tudi hotenega čaranja. Pravilno čaranje pa ni lahko. Naša podzavest je tista, ki vedno določi čarovniji okvirje. Vendar, če vemo, na kaj moramo biti pazljivi, morda uspemo podzavest vsaj toliko kontrolirano »utišati«, da je čarovnija na koncu vsaj omejeno uspešna. Največja težava čaranja je naša nepotrpežljivost. Čaranje je namreč v veliki meri vzdrževanje pravega notranjega stanja nas samih. Ne motim se zelo, če opišem naše čaranje s to paralelo. Zasejemo seme v skladu z našim namenom. Lepo zalijemo in čez čas seme že vzklije, vendar rastlinica še ni vidna. Morda je seme čakalo na ugodnejše pogoje in je začelo kliti z zamikom. Zdaj je tik na tem, da prodre na svetlo. Naša nepotrpežljivost ocenjuje, da je preteklo preveč časa in da je bilo sajenje zaman, zato nehamo zalivati, ali še huje, zalijemo s kislino (jeza, strah, nezaupanje). Rastlinica propade, mi pa si potrdimo, da nam nikoli nič ne uspe, da smo rojeni pod nesrečno zvezdo in podobno.

Kako se pravilno lotiti čaranja? Navajam sedem korakov, ki jih je potrebno upoštevati.

vizija, ideja, koncept

Če smo se lotili zavestnega čaranja, smo torej prepoznali »problem«. Izdelamo si vizijo realnosti v kateri tega problema ni. Naša vizija pa ne sme biti natančno dodelana, saj nismo sposobni vedeti podrobnosti, ki so v skladu z našim višjim jazom. Mora pa biti realna. Na primer, ne moremo si želeti hišice na oblaku, ker to ni realno.

hrepenenje, vznemirjenje, čustveno stanje

Naša vizija mora v nas vzpodbuditi pozitivno vznemirjenje, nekakšno hrepenenje po temu, kar vizija predstavlja. Čustvena stanja so velik kondenzator za energijo. Našo vizijo s tem podpremo energetsko.

prepričanja – obstoj motečih prepričanj

Če še nismo sposobni začutiti vznemirjenja, preverimo, kaj v nas moti ta proces. Zagotovo obstaja neko prepričanje, ki preprečuje, da bi verjeli naši viziji. Morda globoko v sebi mislimo, da se to, kar si želimo, nam že ne more zgoditi. Ali se nam zdi, da je preveč zakomplicirano to uresničiti. Ali imamo kakšno drugo nasprotujoče prepričanje.

prepričanja – preobražanje prepričanj

Tesno povezano s korakom 3. Ko odkrijemo, da imamo v sebi prepričanje, ki naši viziji nasprotuje, se vprašajmo, kakšno prepričanje bi morali imeti, da bi vizijo podprli. Dovolj je, da vemo, da možnost, ki odpira vrata uresničitvi, v realnosti obstaja. Tu ni nič prostora za verjetnostni račun. Če obstaja vsaj ena možnost »na celem svetu«, torej obstaja. Izoblikujmo to novo prepričanje (ali več, če potrebno), sprejmimo ga kot da je že naše od vedno in dodajmo pozitivno čustveno vznemirjenje.

volja za manifestacijo, zaupanje

Zelo pomemben korak! In zelo težek. Zaupati, vedeti, da bo vizija manifestirana. Nič prostora za dvome! Če ga zaznamo, ga samo nežno odpihnimo. Spomnimo se, da smo v koraku 4. ugotovili, da so vrata za vašo vizijo odprta. Dodajmo po potrebi pozitivno vznemirjenje. Tudi upanje ni pravo stanje. Upanje sporoča, da del nas ne verjame v manifestacijo. Potemtakem je upanje = dvom!

akcija, delovanje, kot da je že doseženo

Ker verjamemo, zaupamo, se lahko kar takoj začnemo obnašati, kot da je vizija že realnost. Seveda, po naših najboljših močeh. Kolikor in kadar nam je dopuščeno. Morda ste slišali izrek: »Kar iščete, že ste«. Tej točki je v pomoč moj pretekli prispevek o poti iskanja najvišje radosti: »Skladno delovanje«.

dopuščanje izhoda višji inteligenci

Izhoda ne določajmo na noben način in ne lepimo pogojev. Kar takoj se odvežimo od vseh aspektov rezultata. Nismo mi tisti, ki ve, ampak naš višji jaz. V sprejemajočem stanju sprejmemo tudi, da naše čaranje morda ne bo obrodilo sadov, četudi smo vse naredili korektno in da je tudi to popolnoma v redu in prav. Potem ta vizija za našo dušo pač ni relevantna. Možno pa je tudi, da mi z omejenim umom omejimo nekaj, kar bi lahko bilo sicer še bolj veličastno.

Če sledimo teh sedem korakov, sami sebe spravimo v vibracijo, ki kar najbolje odgovarja želeni realnosti. Kar je osnova za resnični zakon privlačnosti. Ste že slišali, da je avrična slika človeka, ki se zelo boji, da bo zbolel za rakom, enaka, kot avrična slika rakavega bolnika? Temu človeku gotovo tudi zares sledi bolezen, ki se je najbolj boji. Vidite, to je odličen primer nehotenega čaranja. Uresničitev čaranja lahko razumemo tudi preko paralele izbiranja radijske postaje. Radijski oddajnik ves čas oddaja vse radijske postaje hkrati. Mi s svojim sprejemnikom naenkrat lovimo le eno postajo. Če frekvenco na sprejemniku spremenimo, ulovimo drugo postajo. Realnost tudi obstaja hkrati na vseh mogočih frekvencah, nas pa vsak trenutek določa točno določena. Zaradi fizikalnega delovanja se vsak trenutek znajdemo v realnosti, ki odgovarja naši frekvenci. Rečemo, da smo z realnostjo uglašeni. Naši frekvenčni premiki so zelo majčkeni, zato je naša realnost ves čas praktično ista, ali zelo podobna. Če pa v sebi naredimo večjo preobrazbo, se realnost spremeni bolj opazno. Vas zanima na katero »postajo« ste naravnani? Opazujte svojo realnost! Kakšni ljudje so večinoma okoli vas?

Opozorilo. Hoteno čaranje nikoli ne sme vključevati vpliva na voljo določene druge osebe. Niti za dobro. Ne poznate inkarnacijskega načrta te druge osebe. Zavestno vpletanje v svobodno voljo drugega vam lahko nakoplje le nadaljnjo karmo. Če že čutite potrebo, čarajte le zase in na sebi. Na primer svoje zdravje, če imate kronično bolezen. Ne čarajte, če se čustveno in psihično ne počutite dobro – proces čaranja naj vam bo v veselje in radost. In pazite, kaj si želite!

Ivan