O ljubezni in zaljubljenosti malce drugače

OGLAS

Zaljubljenost je čista kemija in je eden najlepših občutkov, kar jih poznamo. Zdi se nam, da kar lebdimo skozi življenje in lepo bi bilo, ko bi trajala večno.

Zaljubljenost sicer v nas sproži občutke sreče, vendar pa naj nam bo hkrati v opozorilo, da ta določena oseba v nas pritiska na določene nezavedne sprožilce (gumbe). Če nas oseba seksualno privlači, pomeni, da se nam zdi dobrega zdravja. Ali se nam zdi oseba tudi emocionalno zdrava in znana, pa zaznavamo v njenih gestah in drži telesa. V začetnih fazah so predvsem na delu hormoni, zaradi katerih postanemo dobesedno zaslepljeni in gluhi. In če se zaljubite na prvi pogled v osebo, ki je skorajda ne poznate – pozor! Na delu so tako imenovane »vezanosti«.

Večino vezanosti (angl. »bonds«) smo si pridelali v zgodnjem otroštvu in ko na njih pritisne prava oseba, jih sproži in občutimo nekaj domačega, nekaj znanega, čeprav ne vemo točno, kaj. Tudi, če se nam partner na začetku ne zdi niti malo podoben naši primarni družini, lahko šele skozi leta ugotovimo, da je točno ogledalo nas samih, torej odraz naše primarne skupnosti, v kateri smo odraščali. Zaradi vezanosti, ki so lahko zavestne, nezavedne ali celo tabu, si znova in znova poustvarjamo domačo atmosfero.

OGLAS

Vezanost je pravzaprav občutek povezanosti z nekom ali nečem in opravičujemo jo s prepričanji, ki niso nujno smiselna. Ko smo bili majhni in nebogljeni, brez vezanosti sploh ne bi preživeli. To je bil način preživetja in odgovor na to, kako ljubiti težavne ljudi (starše, skrbnike, brate, sestre…).

Če svojim skrbnikom ne bi pokazali svoje ljubezni in naklonjenosti, bi bili v velikih težavah, zato so vezanosti zelo svete in temeljne za ljudski obstoj, večinoma celo tabu in skrbno zakopane v naši podzavesti. Že kot otrok se npr. odločimo, da je bolje imeti slabo samopodobo in preživeti, kot pa imeti dobro samopodobo in umreti. V otroštvu so nam, torej, vezanosti rešile življenje, danes pa so nam lahko najhujši sovražnik.

Zaradi vezanosti se obnašamo na določen način. Zavestna je npr. ljubezen do partnerja, nezavedna pa npr. agresija do partnerja. Zavestna je npr. navezanost na najljubšo skodelico za čaj, nezavedna pa npr. ko bi želeli nekaj doseči, pa ne moremo.

Vrnimo se nazaj na zaljubljenost. Občutek je čudovit, ampak kaj ga sproži? Zaradi vezanosti naredimo transfer vseh neuresničenih potreb in hrepenenj (po toplini, spoštovanju, sprejemanju…) na določeno osebo in si ustvarimo fantazijo, kaj si želimo, da bi ta oseba bila, zato v resnici pred sabo ne vidimo realnega človeka. Hkrati se s kemijskega vidika zaljubimo v sam občutek zaljubljenosti, zato se pač močno oprimemo osebe, ki ga sproža, da bi ta občutek čim dlje trajal. Fantazija in kemija – bolj kot obetavno, je super zabavno.

Vsi še predobro vemo, kaj se zgodi, ko občutek zaljubljenosti popusti – zbudimo se v realnost in nič nam ni jasno. Začudeno gledamo človeka zraven sebe in se sprašujemo, kam je šel tisti čudoviti partner, ki smo ga nekoč spoznali. Na tej točki se prične delo na sebi in vezanosti se nam oglasijo: »Hello, I’m Bond, James Bond.«

Da se potem iz zaljubljenosti rodi ljubezen, je potrebnega veliko truda in vsakdanjega dela na partnerskem odnosu, kar pa ni ravno sprehod po parku, saj smo v svojem dinamičnem vsakdanu zelo zaposleni z vsem drugim. Vendar se splača in zato smo tukaj. Lahko sicer še naprej tlačimo svoje občutke, se poslovimo od svojih ciljev in se počutimo od sveta pozabljeni, toda prej, ko se bomo soočili s svojimi vezanostmi, prej bomo stopili na pot trajne sreče in miru.