O nas, ljudeh

Ljudje smo narejeni kakšni, kakršni smo. Je že res, da imamo telesa, ki so drugačna A v osnovi so vsa ista. Vsa temeljijo na delovanju organov, čutov, čutil.

Vsi smo se rodili z njimi.

Mogoče jih imamo nekateri več, drugi manj. A v osnovi, če jih nimamo dovolj, ne bomo preživeli rojstva oz. prvih dni življenja.

Ko pa rojstvo preživimo, pa se začne dogajati. In kaj se dogaja?

Naš notranji prostor, ki je še vedno po rojstvu relativno prazen, torej naša izkušnja nas, začne postajati vedno bolj poln.

To, da je prostor relativno prazen izvira iz tega, da nekateri zelo radi v sebe srkamo to, kar nam govorijo drugi. Podobno pa je tudi z otrokom, ko je še v maternici.

Z vsem srkanjem v življenju, ki je lahko prostovoljno, lahko pa je vsiljeno kot oblika znanja, ki ga moramo srkati, čustev, drugih, njihovih občutkov, idej, pa postajamo vedno bolj preplavljeni.

Pa ne samo preplavljeni s tem, kar nam servirajo drugi, temveč prežeti.

Med tema dvema izrazoma, ki sta pravkar omenjena obstaja velika razlika. Če te nekdo samo preplavi, ostane to, s čimer si preplavljen, na površini.

Če te pa nekdo prežame, pa to pomeni, da si dovolil, da to, kar je na površini, pronica in se vsrka v nas same.

To, kako to dovolimo, je lahko dvojno. Lahko to dovolimo sami, ker nismo dobro podučeni o tem, kaj je naše in kaj ni oz. kaj je za nas resnica. Lahko pa drugi vrinejo v nas, podobno kot se v vodo vsuje sok in se pomešamo s tem, kar je prešlo v nas same.

Pri prvem primeru smo kot olje in voda, pri drugem pa kot voda in sok.

Imeti pravo in resnično znanje od sebi, vedeti kaj je tvoja resnica oz. kdo ti si, pa je dandanes zelo težko. Vsi izražamo nekaj, kar je naša resnica. In tudi čuti se kot naša resnica. A ob tem mnogokrat pozabljamo, da je resnica nekoga drugega, njegova lastna.

Razlog, zakaj je temu tako, pa je čisto preprost.

Ljudje smo namreč zelo nalezljiva bitja. Zelo hitro se nalezemo nekoga drugega, njegovih stališč, mnenj, pogledov, dvomov.

Tudi tukaj je zelo preprost razlog. In te je, da naše telo nima trdne strukture kot železo ali pa kristal. To pa pomeni ,da zlahka v naše telo prodira od zunaj to, kar nam je poslano.

Voda in sok se mešata prostovoljno. In tudi mi se večino časa mešamo prostovoljno s tem, kar nam je poslano kot nekaj, s čimer obstajamo na isti ravni resničnosti.

Na isti ravni resničnosti obstajamo z mislimi. Vsi jih imamo in vsi se na njih odzivamo. Tudi čustva imamo vsi, in se na njih odzivamo.

To da se na nekaj odzivamo, samo pomeni, saj le-to obstaja na istem nivoju dojemanja.

Je že res, da je nekaj bolj trdo, kot nekatere misli, čustva, občutki, ideje in nam ne pustijo, da bi skozi njih prodrli v druge, druge pa spet manj. A v osnovi tisto, kar obstaja na istem nivoju resničnosti, kar se medsebojno vidi, otipa, okuša, sliši, ipd., obstaja v svetu, kjer so vsi isti, vsaj iz osnovne substance.

To, da smo isti, iz iste osnovne substance, nam potrjuje znanost.

Le-ta vztrajno trdi, da smo isti. A ko se malo poglobimo vase, lahko odkrijemo, da so te stopnje istosti malček bolj različne, kot nas o njih uči znanost.

Znanost pravi, da obstaja vse materialno (vsaj tisti znanstveniki, ki strogo zagovarjajo materializem). Vendar pa obstaja neki nivo, ki se ga ne da opisati čisto z atomi, ne z elektroni, kvarki ipd.

To je svet naše notranje izkušnje nas.

Je že res, da so malo manj otipljiva naša čustva, misli, občutki. Vendar pa le-ti niso prava neposredna izkušnja tega, akr okušamo. Le-ti morajo nujno obstajati na nivoju resničnosti, kjer se dotikajo materialnega sveta.

In tudi obstajajo. Obstajajo pa tudi na nivoju resničnosti, ki je globlji.

Naš um je dvoživka. In kot vsaka dvoživka se premakne tja, kjer je za njo bolj ugodno.

Težava pa nastane, ko ta dvoživka sili sama sebe na nivo obstoja, kjer je preveč materialnega. Takrat se občutek te dvoživke oz. uma spusti na čutenje izsušenosti, nemoči, izčrpanosti, shiranosti.

In ko se napolni s čutenjem tega, kar ji ima za ponuditi materialni svet, vključno s čustvi, občutki, idejami, mislimi ipd., se umakne v svet, kjer le-teh ni.

Tu pa nastane težava, saj vse to, kar prihaja iz materialnega sveta, predstavlja tudi gravitacijo, kot vse drugo iz materialnega sveta.

Vedno, ko je gravitacija v našem umu, vedno, ko se naš um usmerja na otipljive stvari, ki so poleg službe, avtomobila, drevesa, otroka tudi naša čustva, misli, občutki, ideje, se njegov fokus tudi usmerja tja. In ko je naš fokus tam, več ne vidimo, da obstaja druga narava, ki pa nas v resnici navdaja s tem kar smo.

Um je torej en del zgodbe. Drugi pa je naš občutek za nas, za obstajanje.

Le-tega znanost ne more izmeriti, saj je to nekaj, kar je subjektivnega, nekaj, kar se nahaja znotraj vsakega posameznika kot njegovo. In čuti se kot njegovo lastno, ne kot nekaj od nekoga drugega, kot to zaznavamo v materialnem svetu.

V materialnem svetu zaznavamo, da so misli od nekoga drugega, da so čustva ali pa kolo od nekoga drugega. V naši notranji izkušnji pa je vse enako, vse je eno. Ni razlik.

Mi smo tisti, v prvi osebi, ki se odločamo, kje bomo obstajali. In ker predamo naše vajeti umu, za katerega se zdi, da je živ, bolj zna ipd., je um tisti, ki nas velikokrat pelje na stran izsuševanja, ustvarjanja pritiskov, mučenja, trpljenja ipd.

Vsak od nas ma izbiro. Lahko je človek, ki obstaja v resničnosti materializma, torej striktnih pravil materije, čustev, občutkov, idej. Lahko pa je človek, ki obstaja onstran striktnega, čistega materializma.