S čistim materializmom ni čisto nič narobe. Je pač aspekt našega bivanja, ki ga potrebujemo, da lahko obstajamo v materialnem svetu.
Materialni svet je svet izkušenj, svet gibanja.
Ljudje imajo zelo radi izkušnje, ki jim povzročajo nekaj dobrega, dober občutek, dobra čustva. A s tem, ko nastane dobro, nastane tudi tendenca, da se zgodi nekaj slabega.
Znotraj sebe se odločimo, da želimo izkušati dvojnost, kajti dvojnost je aspekt ne enosti.
Če povemo, da je nekaj dobro, to pomeni, da obstaja tudi nasprotje. Torej slabo.
Če obstaja lepo čustvo, obstaja tudi grdo, izsušeno, skrhano.
Težava pri dvojnosti je to, da je to transakcijska resničnost, ki temelji na tem, če nečesa ni, potem je nekaj, kar je njeno nasprotje. Ti dve nasprotji se v svetu dvojnosti medsebojno izmenjujeta.
Izmenjevanje poteka tudi v čustvih, mislih, občutkih. V zunanjem svetu stvari nastajajo in preprevajo, isto pa je tudi v notranjem. Tudi tam čustvo, občutek, ideja nastaja in čez nekaj časa izgine.
To nastajanje in izginevanje doživljamo kot igro nasprotij, torej dvojnosti.
Nasprotja so vedno dvojne narave. Lahko se odbijajo, lahko pa se privlačijo.
To je narava dvojnosti. In samo od nas je odvisno, če podležemo tej igri privlaka in odboja.
Obstaja pa svet, kjer privlaka in odboja ni, zato pa se tudi dostikrat zmeša nekaj, kar je bolj fluidno, mehko, tekoče, za nekaj, kar prihaja iz sveta enosti.
V trenutku namreč ko označimo nekaj kot bolj prijetno, manj trpeče, se namreč spustimo v nivo dvojnosti. Še vedno v sebi premišljujemo o nasprotjih, o tem kako je ona druga stran boljša, bolj fluidna in gremo tja.
Res je, da bolj mehka, bolj prijetna stran pomaga prepoznati nivo, ki je bolj mehki.
Vendar pa, če to počnemo z umom, in se ne gibljemo spontano v smer mehkosti, se še vedno gibljemo iz nivoja umske zaznave tega, kar je za um dvojnost.
Z to, da bi obstajali v enosti, je potreben pogled iz enosti in obstajati kot enost.
Večina duhovnih šol trdi, uči o tem, da se je dobro počutiti dobro, saj bo potem enost dobra.
To tudi počne cerkev, ki poučuje svoje vernike, da naj so dobri, ponižni, ljubeči, da naj odpuščajo ipd.
S temi učenji ni čisto nič narobe, saj nam bodo pomagala, da bomo prišli v enost, v raj ipd.
Težava pa nastane, ko mislimo, da bomo to, kako se počutimo odnesli s sabo, da se bomo v raju počutili dobro, slabo, ljubeče.
A ob tem pozabljamo, da se gre za enost, za nivo obstoja, kjer dvojnosti ni, vsaj ne na tak način, kot le-ta obstaja v dvojnosti sami. Nasprotja, ki jih predstavlja dvojnost so v nivoju enosti presežena in sploh nepomembna.
Namen vaje bidi dober, ponižen, ne skrati puščic, ki jih pošiljajo drugi in reagirati iz tega kar nam prebudijo le-te znotraj nas, je podpirati tudi druge, da bodo lahko prišli v enost.
In če delamo n sebi, da si krepimo svoja čustva, svoj občutek za sebe, za svoj obstoj, potem je to nekaj, kar krepi občutek ostajanja v dvojnosti, ne enosti.
V enosti ne obstajajo čustva, občutki, ideje, koncepti, spomini, kot obstajajo v aspektu dvojnosti.
Tam niti ni važno, če obstajajo ali ne.
