Občutek Jaz sem

Vsak atom ima svoje lastno polje zavedanja, vsak atom se zaveda samega sebe. Ali veste iz kolikih smo sestavljeni? Iz števila, ki se verjetno ne bi dalo napisati na to stran. Zamislite si, koliko zavedanja je v nas, pa še vedno ne verjamemo samim sebi, da se zavedamo.

Vsak človek ima ogromno energetsko podporo, prav tam, v svojem telesu. To, koliko je spustimo skozi, koliko si je dovolimo začutiti in v skladu z njo delovati, to je pa druga stvar.

Ne govorim o Prisotnosti duše, ki je povsem nekaj drugega. Dinamična energetska tvorba, ki je inteligentna in izbira za sebe materialne izkušnje in omejitve, ki bi ji pomagale doživeti te izkušnje, je tukaj zato, da telo poživlja.
Telo ni sestavljeno iz dinamične energetske Prisotnosti, ta prisotnost je tukaj, da mu pomaga obstajati na tem nivoju bivanja, torej v materialnem svetu. Duša pa pomaga preobražati in preoblikovati to energetsko prisotnost telesa v skladu s tem, kar se pač želi naučiti iz te materialne izkušnje, ki jo doživlja telo.

OGLAS

Telo ni prvinsko, ni tisto, iz katerega izvira dinamična energetska prisotnost, ki ji pravimo duša, temveč je obratno. Najprej je bila ustvarjena duša, ki je potem navdahnila telo, da se preoblikuje, da bo lahko skozi izkušnje telesa preživela ali doživela izkušnje in spoznanja, ki ji manjkajo.

Tisti, ki trdijo, da je bila prej materija in iz nje vse izvira, so v zmoti, kajti če že pogledamo iz vidika naše notranje percepcije, lahko zaznamo, da se telo nekaj zaveda. Občutek Jaz sem je vse prisoten in ga z lahkoto prepoznamo v drugem, saj vsi na neki ravni vemo prepoznavati žive in »nežive« stvari.

Kaj pa je živo?

No, živo je tisto, kar ima lastnosti živega, ne torej le procese delovanja in fizičnega premikanja. Občutek za živo nam je vrojen vsem, vsi ga znamo prepoznavati in če je nekaj »neživo«, tega občutka ni.

Občutek Jaz sem je res nekaj izvrstnega. Preplavlja nas vse nas in je v vseh enak, kajti če ne bi bil enak, torej če ga ne bi zaznavali vsi na enak način, ne bi mogli z gotovostjo reči, da je nekaj živo ali ne.
Vendar pa ne glede na to, da nam je ta občutek lasten, da je del nas, pa ga je včasih težko prepoznati pri nas samih, kajti tako zelo smo ga vajeni, kot del nas, da niti ne opazimo, da je vedno z nami. Še več, več manj celo svoje življenje ljudje, ki se ne ukvarjajo z raziskovanjem tega občutka, preživijo v raziskovanju bolj materialnosti, razmišljanja, čustvovanja, materialnih in psihičnih procesov ipd.

Občutek Jaz sem je ena najpomembnejših stvari, ki jih imamo, če ne celo najpomembnejša. In s tem ne mislim samo kot to telo, ki ima občutek Jaz sem, temveč duša na splošno. Kajti bolj se ga zavedamo, seveda, bolj se zavedamo sebe in tega, kar se z nami dogaja. Na njem temelji naša resnična izkušnja.

Seveda je naša izkušnja lahko sestavljena iz čustev, misli, občutkov, delovanja, zamisli, konceptov, a v tem primeru so le-ti mnogokrat tisti, ki ovirajo naše lastno zavedanje nas samih, torej občutka Jaz sem. V primeru, da je naša izkušnja usmerjena na nižji astralni svet, se seveda bolj ukvarjamo z njim, in tudi naš fokus, osredotočenost na življenje je na nečem, kar občutek za življenje ni.

Zavedati se obojega hkrati ni tako enostavno, še več, če smo pomešani z obema občutkoma, je tudi takšna naša izkušnja. V tem primeru bolj delujemo in smo manj v naši lastni Prisotnosti Jaz sem, ker kakor koli malo smo že prepleteni, se še vedno ukvarjamo z delovanjem, svet, ki nas obdaja pa samo je.

Mi, ljudje smo si izmislili, ker pač drugače ne vemo, da je za obstoj potrebno delovanje. V naravi opazujemo delovanje, delovanje opazujemo v učilnicah, laboratorijih in smo vsekakor prepričani, da je za nastanek nečesa potrebno delovanje. Pa je res?

Tisti, ki delamo na sebi, torej tisti, ki se poglabljamo v skrivnosti svoje duše in čutenja, smo verjetno že imeli izkušnjo, kjer ni bilo potrebno delovati, ker se je delovalo samo. To izkušnjo imajo verjetno vsi ljudje, ki delajo stvari spontano. Delovalca tam ni, je le tisti, ki opazuje in prav za to se gre, da človek postane opazovalec in dovoli, da se stvari zgodijo same po sebi.

Delovanje pri naši človeški rasi po navadi opredelimo z nečim, kar ima začetek in konec. Ljudje, ki raziskujemo globoko duhovno delovanje pa lahko vidimo, da se na drugih nivojih obstoja, torej na bolj vzvišenih in globljih, stvari pravzaprav odvijajo same po sebi in da tistega, ki začenja njihovo delovanje in tistega, ki delovanje zaključi pravzaprav ni.

Vse se odvija samo po sebi, brez začetka in konca. In opazimo tudi, da ko nekdo zmoti ta prostor te večne harmonije, pa bodisi je to misel, čustvo, delovanje, krik, potreba, karkoli, da ta prostor večne harmonije izgine.

Ljudje prihajamo iz različnih časovnih in prostorskih obstojev, kjer smo počeli ali ne-počeli marsikaj, a namen obstoja ni, da se to zunanje delovanje ponavlja. Starodavni Rishiji v Indiji so skozi svojo izkušnjo prepoznali, da delovanja povzroča vzrok in posledico, kakor bi nekateri označili Karmo. A namen življenja ni ustvarjanje karme ali dodatne karme, namen življenja je biti svoboden oz. osvobojen Karme.