Občutek lastne vrednosti je v prvi meri izraz odnosa do sebe in govori o stopnji samosprejemanja in samospoštovanja, posledično pa se kaže v vseh odnosih, v katere vstopamo. Ljudje, ki so prepričani o svoji vrednosti, se počutijo bolj varne in povezane z drugimi, bolj zaupajo v svoje sposobnosti ter lažje prepoznajo smisel v življenju. Občutek lastne vrednosti se začne oblikovati že v zgodnjem otroštvu, njegov razvoj pa je zelo občutljiv in je v največji meri odvisen od odnosov, v katerih smo odraščali. Oglejmo si nekaj dejavnikov, ki prispevajo k ustreznemu oziroma neustreznemu razvoju samovrednotenja.
VARNO IN SPODBUDNO OKOLJE
Varnega okolja za otrokov razvoj ne gradi toliko prostor, kjer otrok prebiva, temveč predvsem starša s svojim medsebojnim odnosom. Za vzpostavitev takšnega okolja morata biti starša pozorna na dva pomembna dejavnika. Prvi je generacijska meja, ki ločuje generacijo staršev in generacijo otrok, drugi pa medsebojno zavezništvo staršev v odnosu do otroka.
Da bi partnerja lahko vzpostavila in ohranjala generacijsko mejo, ki razmejuje odgovornosti in pravice odraslih od odgovornosti in pravic otrok, morata v prvi meri poskrbeti, da je njun partnerski odnos živ in zadovoljujoč za oba. To pomeni, da si morata poleg obveznosti, ki jih ob otroku ni malo, vzeti čas tudi zase, da lahko skupaj obvladujeta svoje stiske in razrešujeta konflikte, ki se porajajo v odnosu ter si delita veselje in srečo. Takšen odnos daje otroku občutek varnosti in sporočilo, da sta starša pri zadovoljevanju svojih potreb neodvisna od njega in da se lahko mirno posveti sebi, svojemu otroštvu, raziskovanju in igri. Na ta način bo otrok lahko odraščal v skladu s svojimi prepoznanji, željami in potrebami.
Kadar partnerja drug drugemu ne namenita dovolj časa, del bremena za njun partnerski odnos nehote preneseta na otroka, ki se mora zaradi tega prezgodaj odpovedati lastnemu otroštvu, vstopiti v svet odraslih in prevzeti del skrbi za starše. Otroci to naredijo spontano, v ozadju pa je strah, da bo zveza, od katere je odvisno njihovo preživetje, razpadla. Nekateri otroci skrb za starše izražajo s pridnostjo in ubogljivostjo, s katerima jih želijo nagraditi za tisto, kar jim dajejo. Pri drugih se skrb za starše kaže s problematičnim vedenjem in uporništvom, s katerima želijo pozornost staršev usmeriti nase in jih odvrniti od njihovega nikoli razrešenega medsebojnega konflikta.
Kadar starša svojih konfliktov ne razrešujeta med seboj, vanje avtomatično potegneta tudi otroka, ki prevzame del odgovornosti za družinska nesoglasja in lahko postane ‘grešni kozel’ za marsikaj, kar je v družini narobe. Ti otroci čutijo, da takšni, kot so, niso ustrezni, da je z njimi nekaj hudo narobe ter da si morajo ljubezen in pozornost staršev na tak ali drugačni način šele prislužiti. Ker je to način, kako so se naučili preživeti, se tudi kasneje kot odrasli trudijo, da bi izpolnjevali želje drugih in se jim prilagajali, saj še vedno pričakujejo, da bodo v zameno dobili sprejemanje in ljubezen. Zaradi notranje zmedenosti običajno ne vedo, kaj si zares želijo, kaj potrebujejo in so lahko silno negotovi. Otroci, ki so vpleteni v partnerski odnos, se neprestano obremenjujejo s svojo skrbjo za starše, zato se zelo težko osamosvojijo in odrastejo v samostojne in odgovorne odrasle ljudi.
Zavezništvo med staršema pa se kaže skozi sodelovanje in iskanje soglasja o tem, kako bosta starša kot posameznika in kot par obravnavala otrokovo vedenje, kaj bosta dopuščala in česa ne. Tako otrok lažje prepozna, kaj se od njega pričakuje, kje so meje in kaj se zgodi, če jih prestopi. Če ni zavezništva med staršema, se pravila ves čas spreminjajo, eden od staršev določeno vedenje dopušča, drugi ne in otrok dobiva nejasne informacije, kaj mora upoštevati in česa ne. Pravzaprav gre pri tem za področje postavljanja meja, pri čemer naj se oba starša trudita čim bolj dosledno upoštevati pravila, ki veljajo v družini, oziroma zagovarjati zahteve enega starša, če se otrok zaradi pravil pritožuje pri drugem.
SPODBUJANJE RAZVOJA IDENTITETE IN SAMOZAVESTI
Da bi otrok lažje razvil občutek identitete, je pomembno, da dobiva pozitivne povratne informacije iz okolja, da ga obravnavamo s spoštovanjem ter da mu pokažemo, da ga cenimo in imamo radi. Seveda je lahko spodbujati otroka, dokler sodeluje in se vede, kot želimo sami. Problem nastane, ko mu želimo pokazati, da nam njegovo vedenje ne ustreza ali da nečesa ne sme početi. Iz načinov, ki jih uporabljamo, da otroka omejimo, bo namreč spoznaval, koliko je v naših očeh vreden.
Majhen otrok še nima izoblikovanega občutka lastne vrednosti in ne ve, da je kot bitje vreden že sam po sebi. Ta občutek razvije v interakciji z okoljem v prvih letih, najbolj med drugim in četrtim letom starosti, predvsem na osnovi tega, kako se do otroka vedejo starši. Da je vreden, bo spoznal, če mu starši oziroma ‘pomembni drugi’ to pokažejo. Način vedenja staršev do sebe doživlja kot refleksijo lastne vrednosti. Pri odraslih, ki imajo težave z občutkom manjvrednosti, lahko opazimo podobno logiko: kadar se nekdo neprimerno vede do njih ali jih ne upošteva, to vedenje doživljajo kot oceno lastne vrednosti oziroma kot potrditev, da so nevredni.
Pri vzgoji, ki bo podpirala razvoj otrokove identitete, je pomembno upoštevati, da otrok sam ne zna razločevati med seboj in svojim vedenjem. (Tega zaradi neustrezne vzgoje ne zna niti marsikateri odrasel človek.) Zato kritiko vedenja sprejme kot zavrnitev svojega celotnega bitja.
Otrok pojme ‘biti sprejet’, ‘biti ljubljen’ in ‘biti vreden’ doživlja medsebojno povezane in soodvisne. Kadar starši otroka kaznujejo z namenom, da spremeni vedenje, pa tega ne pospremijo z jasno razlago, kaj se kaznuje in zakaj, bo to doživel kot sporočilo, da takšen, kot je, ni sprejet, da z njim nekaj ni v redu oziroma da ni ljubezni vredno bitje. Otrokove spoznavne sposobnosti niso dovolj razvite, da bi lahko sam, brez pomoči staršev, razlikoval, da se zavrača določeno vedenje in ne on kot bitje. Nekateri starši otroku z besedami, kot so na primer: “Takšnega te ne maramo! Kar drugam pojdi kazat svojo jezo!”, celo odkrito grozijo, da ga bodo zapustili, če ne bo prenehal z neustreznim obnašanjem (po navadi ne mislijo resno, česar pa otrok ne ve).
Tak način vzgajanja je “dobro delujoč” v kratkoročnem smislu, saj otrok zaradi strahu prilagodi svoje vedenje, v dolgoročnem smislu pa mu tak način vzgajanja ne omogoči, da bi se naučil razločevati med seboj in svojim obnašanjem. Otrok, ki to ve, si bo dovolil napake ter se bo iz njih lahko učil in razvijal. Vsega tega otrok, ki se ne nauči razločevati med seboj in svojim vedenjem, ne more, saj ga vsako ‘napačno’ obnašanje označi kot neustreznega in nevrednega. Ostane mu le malo manevrskega prostora za eksperimentiranje, svoje učenje pa usmeri predvsem v to, da se s pasivnostjo in pridnostjo čim bolj prilagodi in izogne kritiki ali pa ubere drugo skrajnost in se začne na različne načine upirati avtoriteti, postane nasilen, skrajno neubogljiv in nevodljiv.
IZKUŠNJA BREZPOGOJNE LJUBEZNI
Odnos staršev do otroka je eden redkih, za marsikoga pa edini odnos v življenju, kjer lahko doživi brezpogojno sprejetost in ljubezen. Izkušnja sprejetosti pomeni bistveno sestavino človekove pozitivne samopodobe in občutka lastne vrednosti ter je verjetno ena najpomembnejših popotnic za odraslost. Otroci, ki to izkušnjo imajo, bodo kot odrasli lahko navezovali odnose različnih kakovosti, od bežnih znanstev do prijateljskih in delovnih. Tisti, ki pa so za izkušnjo brezpogojne sprejetosti prikrajšani, bodo vse življenje iskali to brezpogojnost bodisi pri partnerju, prijateljih bodisi pri sodelavcih. Ker jim ti te izkušnje ne morejo dati, bodo odnose z njimi doživljali kot nezadovoljujoče in pomanjkljive.
V družini se pogojena ljubezen pogosto kaže s primerjanjem med posameznima družinskima članoma ali pa med članom družine in nekom izven nje. Pri primerjanju gre v resnici za nesprejemanje oziroma zavrnitev! Otroku s tem sporočimo, da takšen, kot je, ni dovolj dober in da bi ga imeli dosti raje, če bi bil takšen, kot je njegov prijatelj, brat ali sestra. Zato je tako pomembno, da otroku vedno znova pokažemo, da ga sprejemamo takšnega, kot je. S tem bo sebe doživljal kot dovolj pomembnega in upoštevanja vrednega, lažje bo sprejel svoje lastnosti in razvil sposobnosti, ki se mu zdijo pomembne, ne da bi se skušal z njimi dvigniti nad druge in jim dokazovati svojo vrednost.
Če pa bo doživljal svojo vrednost v odvisnosti od svojih sposobnosti, si bo lahko nadvse prizadeval zanje, ker bo mislil, da brez njih ni dovolj vreden. To vodi v primerjanje in tekmovanje z drugimi. Kadarkoli pa se znajdemo v situaciji, ko se primerjamo z nekom in si želimo, da bi bili takšni, kot je on, se nezavedno zavračamo. Zato se ljudje velikokrat zatečejo v takšne skrajnosti, kot so plastične operacije, da bi ‘popravili’ neki nesprejemljivi del sebe. Ker ne vedo, da se vrtijo v začaranem krogu zavračanja samega sebe, to početje največkrat nima konca.
Avtor: Leo Ivandič
www.karmaplus.net
