OGLAS

Po parih letih prvega branja knjig o posmrtnem življenju (Potovanje duš, Usoda duš,…) sem se po obisku karmične astrologije lotila vnovičnega prebiranja prej omenjenih knjig. Ob branju zopet dobivam potrditve oziroma nove poglede na posmrtno življenje, duše, obiske iz nebes,… Predvsem pa o ljubezni, ki se nikdar ne konča.

Ko sem brala prigode duš in kako so se po njihovi smrti poskušali na vse načine približati svojim bližnjim sem bila presunjena… In potem sem se spomnila, da so tudi mene moji pokojni tako tolažili. Vsakič ko nekje zaslišim pesem Enrique Iglesiasa – Be with you se spomnim na mojo drago botiko. Takrat vem da je blizu in me pride pozdraviti, če pa ravno mislim nanjo pa potolažiti. Zelo velikokrat se mi je sanjalo o njej, kako sva bile skupaj, kaj sva počeli skupaj… Dostikrat sem prespala pri njej in včasih ko sem sanjala o tem sem se kar preselila v tisti čas, ko je bila še živa, jaz pa mlajša in sem prišla k njej na počitnice. Ker del nas ostane ob našem potovanju duše v snovno telo v duhovnem svetu vem, da sanje niso samo sanje, ampak midve to počneva še vedno dalje in to mi daje občutek zadovoljstva, pomirjenosti in sreče. Nobenega bližnjega ne izgubimo zares.

OGLAS

In še nekaj bi vam rada povedala, kar sem danes prebrala v knjigi in zaradi česar sem ob branju zajokala… Včasih ko nam nekdo umre, se nam prikaže in z nami spregovori skozi drugo osebo. Zdi se skoraj nemogoče, ampak je res. V eni trgovini, kjer sem delala sem imela sodelavko, ki je bila zelo zelo podobna moji botri v večih pogledih… Nisem mogla verjeti in dojeti, kako je to možno. Kot bi bile sestre pa niso. Za povrh vsega pa jima je še isto ime.

Zaupala pa vam bom še ene izmed mojih zadnjih sanj, povezanih z pokojnimi… Pred parimi dnevi sem v živo (tako da se jih zelo dobro spomnem) sanjala moje snidenje s pokojnim župnikom v našem kraju. Nisva govorila, ampak sva se v sanjah sporazumevala telepatsko. Preprosto vedela sem, kaj želi od mene. Želel je moje odpuščanje. Naj omenim še, da sem skozi celotne sanje se zavedala, da je duh, kar je zelo zanimivo, saj ponavadi moje sanje doživljam zelo realno in se ponavadi takšnih stvari ne zavedam. Jaz sem mu seveda oprostila (mislim, da je bilo kar vzajemno, saj je tudi on imel meni kaj oprostiti) in podala sva si roko. Njegovo roko nisem čutila kot navaden stisk roke, ampak je bilo vse skupaj zelo nežno in tudi puhasto. Kot bi mi dal duh roko. 😉 Po tem so se moje “sanje” takoj končale. Vem, da se je res prišel opravičiti, prositi odpuščanja in vem, da sma sedaj v miru. Zelo sem hvaležna za to čudovito izkušnjo.

Prepričana sem, da nam naši pokojni vsem pošiljajo znake, da so še vedno ob nas, da nas imajo radi, da niso jezni na nas in da živijo naprej – mogoče samo še nismo opazili znakov… Ali pa jih nismo prepoznali.

Zelo smo ljubljeni. Nikdar nismo sami.

VIR SLIKE:

Oglas