Objemi življenje tako kot je

Opogumi se za avtentično spremembo

Verjetno ste že kdaj doživeli trenutek velike spremembe. Po navadi se začne s prav majhno, večkrat celo nevidno, a zavestno izbiro posameznika, ki je pripravljen vstopiti v nov odnos s seboj, drugimi in z življenjem kot celoto. Ključnega pomena je, da se opogumimo za avtentično spremembo. To ni sprememba, ki zavrže staro in na njegovo mesto postavi nekaj novega. To je sprememba, ki podpira življenje in nas hkrati drži v objemu ali sprejemanju sebe takega kot smo.

V spremembe dostikrat zajadramo zaradi nekega odpora do nečesa ali nekoga in po navadi vključuje eno od oblik sile, tudi sodbe in sovraštvo do tega, kar se je zgodilo ali za kar smo se odločili. S tako spremembo, z občutkom krivde obremenimo nekoga ali nekaj, kar se nam zdi nesprejemljivo – to se lahko obrne navznoter in obtežimo sebe, ali navzven in obtežimo nekoga ali nekaj iz naše okolice. Naša osebna in kolektivna zgodovina je prepletena s takimi dejanji in občutki, ki so plod naše zavrnitve nečesa in slej ko prej tudi katastrofalnih posledic naših reakcij na to.

Morda ste že izkusili tudi prosto-lebdeč občutek krivde, ali z drugimi besedami neprestano potrebo po samo-izboljšanju, prepričanje, da nekje obstaja boljša verzija takega, kot sem, nekdo, ki je bolj ljubeč in pametnejši, kot sem. O teh stanjih fantaziramo, fantaziramo o popolnosti ali vsepresežnosti lastnih težav in izzivov na načine, ki jih ne moremo doseči – medtem pa obsojamo sebe in druge za vse vmesne poraze.

OGLAS

To so duhovi naše zavesti, ki nas preganjajo in nas priklepajo za stare vzorce dojemanja sebe in svoje identitete v prepričanju, da smo absolutno le tisto, kar o sebi mislimo, da smo – brez zavestnega zavedanja o tem, kako te ideje omejujejo našo sposobnost, da delujemo v svetu, doživljamo življenje, tako kot je, in omogočajo izbire, ki potrjujejo življenje. Priklenemo se v težke položaje in načine doživljanja življenja in tega, kaj je možno in kaj ne. Hkrati smo prepričani, da je to absolutna resnica.

Paradoks tega, da smo na dobrohoten način sposobni dvomiti o tem, kako je vedno bilo, je radikalna sprememba, saj nas kliče, da objamemo sebe, take kot smo, in smo pripravljeni videti inteligenco tega, kar nas je do sem pripeljalo. Tipičen dvom o našem stavu, o naši percepciji in doživljanju danega trenutka je običajno napolnjen z bolj ali manj subtilnimi sodbami in čustvi o tem, da smo slabi, ali je z nami nekaj narobe, nismo dovolj dobri.

Ko se učimo, kako poizvedovati o trenutni situaciji z odprtim srcem, nam to omogoča, da vidimo mesta, kjer smo zmedeni, kjer smo naredili napake ali pa preprosto za nas ali druge več ne delujejo, ne da bi morali pri tem kaj zavreči. Čeprav so naše odločitve izvirale iz omejenega pogleda, še vedno v sebi nosijo precejšnjo mero modrosti, da smo takrat naredili najbolje, kar smo zmogli in znali.

To pomeni, da smo pripravljeni biti prijazni do svoje nepopolnosti in včasih zmedenosti. Imeti odprto srce za lastno nepopolnost je to, kar nas naredi popolnoma človeške. Biti človeški pa pomeni, da imamo kapaciteto, da opogumimo spremembo, medtem ko še vedno objemamo življenje tako kot je.

Ko ne verjamemo, da imamo resnično pravico biti tukaj – ker smo nepopolni, neceli, omejeni – smo prikrajšani za voljo in pogum, da bi raziskovali globlje v življenje in da bi se odprli novim možnostim. Tu nas lahko podpre ustvarjanje celote v odnosu z drugimi. Poiskati moramo druge, se pridružiti ljudem, ki so pripravljeni vase povabiti in sprejeti vse različne aspekte sebe in drugih – šibke in močne, ranljive in pogumne, nepopolne in povsem dobre, tiste, ki hočejo tvegati in tiste, ki imajo do tega velik odpor.

Ko vstopimo v relacijo s svojo pravico do obstoja, taki kot smo v celoti – odkrijemo tudi, da imamo pravico do svojega glasu in videnja, do napak in padcev ter pobiranja po padcih – vedno znova vstopamo v tok življenja, se učimo vrednosti vsakega posameznega bitja in njihove pravice do njihovega glasu.

Svoboda in preobrazba se začne s posameznikom. Ujete v ječi lastnih percepcij nas prebudi klic prebujenja, da se osvobodimo sebe in to ponudimo tudi drugim. Sjourner Truth, ki je poznan po tem, da je več tisočim sužnjem pomagala, da se osvobodijo, je morala najprej osvoboditi sebe.