Nadaljujem s raziskovanjem najbolj intenzivnih in odnosov, ki se tvorijo znotraj družine. V mojem prejšnjem razmišljanju sem osvetlila odnos med mamo in hčerko, tokrat pa se posvečam odnosu med očetom in sinom, ki je tudi vedno poln medsebojnega merjenja moči, zlasti, ko sin odrašča.
Tradicionalno so očetje zelo ponosni, ko se jim rodi sin. Verjetno to izhaja iz tradicije nasledstva in prenosa priimka naprej na nove generacije. Očetje so srečni, da bodo lahko prenesli svoja znanja in veščine na potomca, torej po njihovem mnenju pomanjšano kopijo njih samih.
Sinovi niso kopije svojih očetov temveč so unikatni posamezniki, ki jih seveda med drugim definira tudi spol, torej so bodoči moški, ko odrastejo. Na tej poti se seveda dogaja veliko stvari, torej tudi neznank, ki so del našega vsakdana.
Ena od neznank je, ali ima ta sin funkcionalnega očeta. To pomeni, da je oče prisoten v družini, ljubeč do sinove mame, pozoren in igriv do sinka, mu dovoli bolj drzno raziskovanje okolja kot mama, ki je po tradiciji bolj zaščitniška in skrbna.
Takšen oče dovoli sinu, da se mu z odraščanjem zdravo zoperstavlja, izraža svoje razvijajoče ambicije in meri moči z očetom, ki tega ne zameri, temveč ponosno kontrira sinu in mu tako kaže, da se mora za uspeh potruditi in da se nič ne pridobi zlahka in brez boja. To je pravi moško – moški odnos, ki se razvija od rojstva do konca adolescence, ko sine odraste v prav tako funkcionalnega odgovornega mladega moškega, ki se dobro razume z očetom in spoštuje ženske, ker njegov oče tudi izraža polno spoštovanje do svoje soproge, sinove mame.
Druga neznanka je, da ima sin očeta, a je pasiven in neodziven, tako fizično kot čustveno. Torej je nekje doma, a se s sinom ne ukvarja in mu ne daje podpore, ljubezni, pozornosti, kvečjemu neprestano išče težave in napake, ki se seveda v odraščajočemu sinu potencirajo. Žena takšnega moškega je bolj dominantna kot soprog, je dokaj ukazovalna in je spremenila v času odnosa svojega partnerja v podložno »copato«, ki ji je to seveda tudi pustil. Emocionalno osamljena mati si prilasti sina kot lastnino in si ga priklene na sebe kot nadomestnega partnerja z besedami, da bo ona vedno skrbela za sina, da nobena druga ženska ni tega sposobna tako kot ona, požrtvovalna mati, ki goreče razvaja tudi kasneje odraslega sina oziroma moškega, ki pogosto ne zmore moči se otresti čustvenega izsiljevanja matere, ki seveda vse »tekmice«, torej morebitne partnerke sina tlači v ‘drek’, jim najde vse možne napake in z nobeno ni zadovoljna.
Če kljub njenemu negodovanju sin vseeno pogumno poroči dekle, se ji ne piše dobro, ker se bo snaha vtikala v popolnoma vse in bo s tem spremenila življenje sina in žene ter kasneje otrok v pekel. Verjetno vsi poznate kakšne takšne zgodbe iz sosedstva. No, neznanka, ko sin nima očeta je zgodba za eno od prihodnjih kolumen.
Povrnimo se na odnos oče in sin. Res je izjemno pomembno, da je oče prisoten in je zdrav zgled odraščajočemu bodočemu moškemu. To prinaša velik izziv, saj terja veliko odgovornosti očeta, da modro in potrpežljivo uči sina, kako naj nastopa, da je odločen a obenem pozoren, samozavesten in obenem nežen v svojem odnosu do na primer deklet.
Očetje ste res izjemno pomembna podpora svojemu podmladku, ker tako kot boste vi ravnali s svojimi partnerkami, bodo vaši sinovi v odraslosti ravnali z njihovimi dekleti.
Očetje, izognite se skušnjavi neprestanega kritiziranja in nezadovoljstva s sinom. On ni vaša konkurenca! Sin potrebuje vaše vodstvo, podporo in konstruktivno kritiko, res ni na mestu vaše odraslo moraliziranje in ignorantsko obnašanje. Sinovi vas zelo potrebujejo, četudi tega ne pokažejo. Bodite jim voditelj in tisti, ki prvi pristopi in pokaže velikodušnost odpuščanja, ko se bosta zapletala v moške tekmovalne preizkuse.
