V odnosu z drugimi vedno iščemo nekaj, kar je tudi ali predvsem naše. Tako nezavedno iščemo način, kako to integrirati vase, Ko te vsebine uspejo sobivati v nas, jih ne iščemo več zunaj, jih ne projiciramo, saj ni več potrebe, ker je vsebina združena v nas. Energija, ki je prej uhajal v projekcijo, je sedaj integrirana znotraj nas in postaja naše kreativno orodje, ki dela za nas. /…/
Potreba po povezanosti z drugimi izhaja iz predrojstne izkušnje v maternici. Vseskozi iščemo to (svojo) »popolnost« preko drugega. V drugi osebi iščemo del, ki nam »manjka«, da bi ponovno občutili Celoto. Zato vzpostavljamo odnose. /…/
Lahko bi rekli, da naše vrednote same po sebi nimajo smisla, če se ne odslikavajo v odnosu z drugimi. Niti mi kot bitja nismo sami sebi namen. Smo samo toliko »vredni«, kolikor se razdeljujemo v odnosu, in obratno – odnos je samo toliko vreden, kolikor sebe vnašamo vanj. Tu se torej odraža odnos do samega sebe kot nosilca vrednost, na osnovi katerih stopamo v odnose. /…/
Kolikor se v bistvu poznamo, nam šele pokaže odnos z drugim. Kako lahko sobivamo s sabo in svojimi šibkostmi, ali se uspemo pomiriti s svojimi nasprotji? Če ne zmoremo izpeljati notranje poroke, kako lahko pričakujemo, da nam bo uspela zunanja? /…/
Toleranca do šibkosti in slabosti drugih pa pelje samo preko sprejemanja svojih lastnih. Potrebujemo odnose, vseskozi jih iščemo in ustvarjamo, a če to počnemo s figo v žepu ali jih uporabljamo kot bližnjico, da se nam ni treba srečati s samimi seboj, si v odnosih neprestano ustvarjamo drame; kajti to, kar ni pomirjeno v nas samih s pomočjo skrivne poroke, misterija združitve nasprotij, ne more biti pomirjeno niti v zunanjih odnosih, in tako dejansko ostajamo sami, nezmožni zadovoljujočih navezav z drugimi. Življenje nas tako venomer vrača na začetek, k nam samim, ki izvoru nemira.
Odlomki iz članka Odnos kot mysterium coniunctionis, Metke Kramberger, ki je bil objavljen v reviji Anima (jesen 2018).
