OGLAS

Ko otrok dopolni določeno starost, ga starši v dobri veri pospremijo v šolo. Da gre otrok v šolo, se nam na prvi pogled seveda ne zdi nič takšnega. Vendar pa se v zakulisju, v otrokovem duhu, takrat začne odvijati popolnoma drugačna zgodba. Otrokova ljubezen in svetloba (njegov pravi jaz) sta podvržena zahtevni preizkušnji, katere posledice pa sploh niso zanemarljive. Kakšen otrok jim namreč lahko celo podleže. Če ne drugače, pa mu lahko zaznamujejo celoten preostanek življenja.

To je preizkušnja, ki pa sploh nima nobene veze z nabiranjem znanja ali z otrokovo vzgojo. Kar pomeni, da bi bilo vseeno, če ne bi obstajala. Ampak obstaja. Obstaja kot posledica dejstva, da šola v tem trenutku pač še ne ve, kdo je v resnici naš otrok.

Otrok – svetlo darilo stvarnikove ljubezni

Enako kot stvarnikova energija (katero poznamo pod imenom ljubezen) galaksije rodi svetlo zvezdo, mati rodi otroka. Ker je tudi naš otrok seveda plod ljubezni, je enako kot zvezda tudi on svetel. Marsikatera mati svojega otroka zato tudi ljubkovalno kliče sončece. Ali pa morda zvezdica. Ali pa morda celo angel, saj so tudi angeli svetli.

OGLAS

Naše sončece seveda potrebuje nekaj let našega posvečanja, da se postavi na noge in pride k sebi. Ko pa začne nekega dne ravno izžarevati svojo ljubezen in svetlobo, pa nam ga sistem “ukrade” in stlači v šolo. Kjer pa z njegovo svetlobo sploh ne znajo delati.

Pravzaprav so tam z njegovo svetlobo tako štorasti, da jo skoraj ugasnejo.

Sključeni nad mizo

Otrok je svetel, ker energija njegove duše neovirano teče skozi njegovo telo. Zaradi preveč sedenja in držanja naprej čez mizo, pa se otrokovo telo zakrči. Notranji organi se zakrčijo in niso več pretočni za energijo/svetlobo. Že res, da imajo šole na urniku predpisano telovadbo, vendar pa nihče dejansko potem tudi ne spremlja, če je otrok s telovadbo popravil to, kar je z napačno držo izgubil.

Naš obraz odraža energijo našega telesa, katera se na obraz prezrcali po energijskih poteh – meridianih. Kadar zakrčimo telo, se nam bodo zaradi tega na obraz naselile sence. Najbolj očitna taka senca so seveda podočnjaki.

Nepravilna drža telesa je seveda zgolj fizična blokada naše svetlobe. Obstajajo še drugi, bolj temeljni načini, s katerimi jo že pri izvoru (v naši zavesti) zadušimo. In v šoli otroci izkusijo večino izmed njih.

Omejena svobodna volja

Otrok je svetel tudi zato, ker je njegova volja svobodna. Ljubezen je neskončni stvarnik in svobodna volja pomeni točno to – neskončno možnih prihodnosti. In kot smo rekli, svetloba našega otroka je odraz te neskončne ljubezni.

Kadar otroku omejimo svobodno voljo, takrat omejimo njegovo svetlobo. Velika razlika je med tisto osebo, ki 45 minut sedi pri miru in ono, ki mora sedeti 45 minut pri miru. Duh slednje je omejen, zato se začne v duhu počutiti nekam pusto.

Z vsako takšno situacijo svetloba v našem otroku zato malo in po malo ugaša. Sicer 45 minut omejenosti res da ne predstavlja ravno veliko težavo, vendar pa se takšnih ur v času njegovega šolanja nabere kar precej.

Svetloba otroka pod pritiskom

V svetu ljubezni in svetlobe čas ne obstaja. Kar v praksi pomeni, da ne moremo na primer vedeti:

kdaj bomo dobili navdih za našo naslednjo stvaritev
kdaj bomo začutili željo po pospravljanju (zatem, ko smo pomislili na pospravljanje)
kdaj bomo začutili/ponotranjili nekaj, kar smo prebrali
kdaj bomo spočeli otroka
ipd

Kar v bistvu pomeni, da ničesar ne moremo ustvariti na silo. Oziroma da nam ničesar ni potrebno narediti, če (oziroma dokler) ni volje/energije za to.

Bolj razgledana podjetja že nekaj časa uveljavljajo prakso ne pritiskanja na ustvarjalne delavce, česar pa ne moremo reči za šole, ki našim otrokom še vedno nalagajo roke za naloge in datume za kontrolke. Ker s tem pritiskajo na brezčasno ustvarjalno energijo ljubezni (očitno mislijo, da vedo več od stvarnika), dušijo svetlobo naših otrok. Od otrok dobesedno pričakujejo, da ustvarjajo brez srca. Njihovi bodoči izdelki jim zato predstavljajo breme, ne veselje.

Bremena nad glavo (v prihodnosti)

Kadar nam nekdo naloži neko delo, za katerega še ni (ali pa sploh nikoli ne bo) prave energije, takrat pravimo, da nam ta stvar “visi nad glavo”. Breme (brez svetlobe) v otrokovi prihodnosti se odraža kot temna packa v njegovi avri/duhu, kjer bi bilo seveda precej lepše, če bi bila svetloba.

Ker je zaradi sedenja v šoli otroški duh zadušen, bi se seveda večina otrok po šoli rada razgibala. Na žalost pa so jim učitelji naložili domače naloge in jim s tem še doma odvzeli svobodno voljo.

Seveda se gre marsikateri otrok po šoli vseeno raje razgibavati/igrati. Vendar pa, kadar so mu učitelji ali pa starši predlagali, da je po šoli bolje čimprej narediti domačo nalogo, takrat se bo otrok igral z velikim občutkom krivde. Krivda mu bo izčrpavala energijo ledvic. Ledvici pa sta center vodne energije, katera je zelo pomembna za človekov sijaj. Če se bo otrok igral na igrišču, sijal pa ne bo, ga njegovi prijatelji zato tudi ne bodo videli v njegovi pravi luči. Lahko da se bo zaradi tega tudi začel počutiti zapostavljeno.

Sebičnost zaduši svetlobo

Otrok je svetel, ker svojo energijo neovirano izžareva navzven. Brez zadržkov jo deli s starši, sorodniki, prijatelji in nenazadnje s sošolci. Otrok je pozitiven. Ker pa v šoli otroke ocenjujemo in nagrajujemo “najboljše”, to nemudoma privede do primerjanja med sabo. Kar pa v otrocih porodi idejo, da začnejo delovati le za sebe. Posledično se zaprejo vase in tudi svoje znanje začno zadrževati le zase. Postanejo sebični. Svojo svetlobo morda celo uporabijo za vizualizacijo, da so sošolci slabši od njih in na tak način začnejo eden drugega dušiti.

Seveda se tudi sebičnost slej kot prej odrazi na obrazu. Je to to, kar želimo opaziti na obrazih naših otrok namesto svetlobe?

Na drugi strani pa “slabši” otroci začutijo občutek manjvrednosti. V duhu se kar na lepem počutijo manj vredno od … tega kar so v resnici. Torej manj vredno od ljubezni in svetlobe. Zato jo podzavestno sami od sebe zadušijo. Na obraz se jim naselita žalost in na primer frustracija.

Da bi otroke naučili sodelovati, šole sicer spodbujajo delo v skupini. Vendar pa je takrat že prepozno. In posledično pri delu v skupini med otroki pride do krešenja energij sebičnosti, večvrednosti, manjvrednosti, podcenjevanja ipd.

In vsekakor ni bil še nihče nikoli ocenjen na podlagi tega, koliko sošolcem je pomagal rešiti kontrolno nalogo.

Otrokov uspeh ne temelji na trudu

Znanje, katerega je otrok pridobil v šoli, ni odvisno od vloženega truda, ampak od otrokovega interesa za določeno področje. Če ni interesa, seveda ni želje po učenju. V kolikor bo to pomanjkanje želje otrok kompenziral s trudom, se bo utrudil. Kar pomeni, da je deloval v nasprotju s svojo energijo/svetlobo in jo zadušil. Znanje, pridobljeno s trudom pa bo kmalu pozabil.

Uspeh v šoli nima toliko veze z učenjem, ampak s tem, kako je otrok prepričan sam vase. Otrok, ki je pri osmih letih sprejel mnenje, da mu matematika ne gre, morda celo mnenje, da mu šola ne gre, ali pa da je na primer slabši od sošolcev, bo imel seveda težave vse do zaključka šolanja. S trudom bo poskušal nasprotovati svojim negativnim prepričanjem (ki so močnejša od njega), se utrudil ali celo izgorel.

Otrokova prihodnost ni odvisna od tega, koliko stvari se je napiflal na pamet, ampak od tega, kakšno prihodnost si je vizualiziral. Vizualizirati pa si ni mogel ravno veliko, če je bila njegova svetloba zadušena. Kadar je duh otroka temen, bomo zraven njega tudi mi nemudoma dobili občutek, da nima najlepše (svetle) prihodnosti.

Trema pri nerealnih govornih nastopih

Šola nima pojma o tem, kaj je to otrokova svetloba, zato jo, namesto da bi delala na njej in jo vzgajala/cvetela, duši. Potem pa kar na lepem od otrok pričakuje, da se bodo postavili pred tablo in jo delili s sošolci. Na primer v obliki govornega nastopa.

Da otrok ne občuti treme pri govornem nastopu, marajo biti izpolnjeni vsaj trije pogoji:

Njegov energijski center “sončni pletež” mora biti pozitiven/odprt in poln svetlobe
Tematika, o kateri misli razlagati, ga mora resnično zanimati oziroma jo je že ponotranjil
Tematika mora zanimati tudi poslušalce, da se ustvari sinergija

V šoli pa po drugi strani učitelji od otrok zahtevajo, da razlagajo o stvareh, katere ne zanimajo niti njih, niti njihovih sošolcev. Pripravljeni ali ne. Znanje ponotranjeno ali ne. Ker otroci ne razlagajo iz svojega srca, je zato njihov celoten nastop fake. Takšne situacije torej niso realne, zato se na njihovi podlagi otrok definitivno ne bo realiziral.

Na koncu takšnega nastopa je cel razred psihično izčrpan, nastopajoči pa iz takšne izkušnje ni odnesel ničesar drugega kot pa nadaljnji strah pred nastopanjem. In temu šola pravi priprava na življenje.

Strah nam pritiska na srce

Strah je najmočnejše negativno čustvo, s katerem pritiskamo neposredno na srce. Ker srce zaradi te blokade ne more kreirati svetlobe, nam izgine barva kar iz celega obraza. V šoli je vsakdan marsikaterega otroka posut s strahom. Otrok se boji spraševanja, nastopanja, morda tudi kakšnega učitelja, seveda kontrolk in kar je še hujše, njihovih rezultatov.

Nekateri starši pa bi radi za po vrhu svojega otroka še motivirati s strahom v smislu: “Če se ne boš učil, ne boš mogel biti to, kar si želiš biti”. Ta stavek je sicer brezpredmeten, ker je želja po nečem vedno dovolj močna, da spodbudi učenje za to stvar. Vseeno pa si zaradi takšnih ustrahovanj otroci naprtijo samo še več pritiska.

Tudi dolgotrajni strah ima način, kako se odrazi na otrokovem obrazu – prezrcali se v njegove oči, kjer je bila prej ljubezen.

Razmišljanje je največji porabnik energije

Pravijo, da je razmišljanje največji porabnik energije in to imajo skoraj prav. Razmišljanje v resnici namesto da porablja energijo, le blokira njen spontani pretok.

Človekov temeljni način delovanja je pretvarjanje navdihov v fizično realnost. Takšno pravo življenje se živi popolnoma brez truda. Izkaže se, da na tak način lahko še največ ustvarimo, naša glava pa ostane ob tem ves čas meditativno prazna. Navdihi namreč že sami po sebi vsebujejo tudi potrebno intuitivno znanje. Če ne drugače, nam pa povedo, v katero knjigo pogledati.

Za navdihe smo rekli, da se pojavijo spontano in ob času nam neznanem. Ker pa se šoli očitno nekam mudi, otroke uči razmišljanja, da bi z njim kompenzirali primanjkljaj spontanih navdihov. Na koncu so od vsega tega razmišljanja in vse blokirane energije otroci že tako psihično izčrpani, da jih zjutraj le še s težavo zvlečemo ven iz postelje.

Hrana za komfort

Da bi se otrok pomiril od čustveno razburkane šole, ali pa disociiral od vsega, kar ga v šoli še čaka, bo avtomatsko segel po hrani za komfort in se je najedel. Morda bo po takšni hrani segel tudi zato, ker ga razganja od ljubezni do nove simpatije, zaradi česar se ne more skoncentrirati na učenje/razmišljanje (ki bi naj bilo bolj pomembno?).

Takšna hrana ima najnižjo frekvenco in posledično po njej največkrat postanemo zaspani. Z njo se dobesedno omrtvičimo. Z drugimi besedami, omrtvičimo pretok energije/svetlobe. V takšnem stanju smo tako najmanj dovzetni za občutke prihodnosti, preteklosti in za energijo ljubezni.

Mozolji in bolezni

Kadar otrok ni pod stresom, bo raje segel po lahkotni hrani, polni vode in njegov obraz bo še naprej žarel. Po drugi strani pa si bo raztreseni otrok z nizkofrekvenčno hrano na obraz nakopal le mozolje. Če zaradi stresa in pomanjkanja svetlobe otrok še ni zbolel, pa bo morda zaradi tega, ker se je takšne hrane prenajedel.

Seveda se bodo pri nastanku bolezni tako on kot njegovi starši nato slepili, da je otrok dobil nek “virus” od sošolcev in popolnoma zanemarili vso tisto temo v njegovem duhu. Moj otrok je pač darker, bodo rekli. Emo. Da je “to zdaj med otroci in“.

Ko otroke pogojujemo kot pse

Najbolj smiselno je, da nagrajujemo le stvari, katere je otrok naredil po svoji lastni volji in s srcem. Če nagrajujemo njegov trud (stvari, katere je naredil s težavo ali pa zaradi krivde), bomo s tem dobesedno pogojili otroka proč od njegovega pravega jaza (ljubezni in svetlobe). Zaradi česar se bo izgubil.

Če nagrajujemo dejstvo, da je bil boljši od drugih, tvegamo, da s tem gojimo njegovo sebičnost.
Če otroka pohvalimo z besedo priden, mu s tem lahko vcepimo prepričanje, da so trud, ponižnost, pasivnost in vse ostalo, kar spada v energijo te besede, nekaj dobrega.
Morda otroka pohvalimo, ko se “pridno” sklanja nad pisalno mizo. Zaradi tega lahko otrok postane prepričan, da se pokonci držijo tisti, ki so leni. Morda se bo zaradi tega v bodoče tudi v stoje držal rajši malce sključeno.
ipd.

Večina staršev sicer na otrokovem obrazu opazi utrujenost, strah, krivdo, podočnjake oziroma mozolje. Opazi, da njegov izraz postaja sebičen oziroma nadut in nenazadnje opazi tudi, da se drži nekam sključeno. Ampak zgodovino je pa pisal 5, zato ga za nagrado peljejo na kremšnite (pogojijo ga na enak način kot se pogojuje pse).

Na tak način otroku vcepimo napačno prepričanje, da je življenje brez svetlobe prava pot. Kar mu bo predstavljalo težave na marsikaterem življenjskem področju. In obstaja seveda eno področje, kjer nihče noče imeti težav.

Svetloba je privlačna za nasprotni spol

Svetloba je odraz ljubezni. Če smo jo torej večinoma zablokirali, bo ljubezen v nas opazil le redko kdo. Vsekakor ljubezni v nas ne bo opazila tista naša simpatija, ki kar sveti od ljubezni, zaradi česar je seveda nam tako zelo všeč. Načrte pa nam lahko za povrhu prekriža še naša lastna nadutost zaradi uspeha v šoli. In to vam povem iz lastnih izkušenj:

Glede na to, da sem bil v OŠ ves čas odličen, sem vsekakor sklepal, da me bodo imela dekleta na podlagi tega najrajši od vseh. Ko sem videl kakšno dekle z drugim fantom, sem si mislil: “Ah kaj dela ona s tem tipom, on je bil le prav dober. Ko bo ugotovila, da sem bil jaz seveda odličen, ga bo vsekakor pustila in šla z mano. Logično, kajne? Najprej punce seveda izberejo tiste fantje, ki so najboljši! Če sama od sebe ne bo ugotovila, kdo je najboljši, bo pa takrat videla, ko me bodo prijatelji po rokah nosili…”

No, nič od tega se seveda ni zgodilo. Da ne govorim o tem, da sem imel tiste čase precej problemov s kožo na obrazu, oblečen sem bil pa ves čas le v črno. Zaradi zadušene svetlobe se mi je zdela črna barva namreč edina primerna zame. Slepil sem se pa s tem, da sem bil zaradi črne bolj kul.

Izkazalo se je seveda, da so bila dekleta najbolj zainteresirana za tiste fante, katerim je skozi šolski sistem nekako uspelo pretihotapiti še največ svoje svetlobe. Kar je skoraj pomenilo, da jim je moralo biti popolnoma vseeno za vse skupaj.

Sivi učitelji niso zgled svetlobe

Ni naključje, da največ sivih ljudi srečamo prav v učiteljskih zborih. Očitno so se tudi sami naučili tega, kar so učili – dušiti svetlobo. Učitelj, ki je osivel, bi se moral pogledati v ogledalo in ugotoviti, da nekaj ne dela prav. Vendar pa se raje slepi z idejo, da se je pač postaral. In si nato pobarva lase.

Takšni ljudje našim otrokom niso pravi zgled. Pravzaprav bi se morali le oni od njih kaj naučiti. Otrok, ki je svetel, ima vsekakor večji bioenergetski potencial od sivega učitelja. Dobesedno je v duhu bolj povezan sam s sabo. In to je bolj pomembno od česarkoli drugega.

Zadušena ljubezen in svetloba – zadušen otrok

Ljubezen v našem otroku je njegov pravi jaz. Ljubezen pa ima kot vemo neskončen ustvarjalni potencial. S tem, ko dušimo ljubezen in svetlobo v otroku, dušimo točno to, kar od njega želimo, ko bo končal šolanje – da bo šel v svet in tam nekaj ustvaril. Brez ljubezni, in poln nekega napiflanega znanja, katerega ni nikoli ponotranjil, bo po drugi strani otrok v svetu lahko le pametoval.

Bodimo na tem mestu tudi čim bolj natančni z našim izražanjem: Ker je ljubezen človekov pravi jaz, mi ne “dušimo ljubezni v njem” ampak dejansko dušimo njega. Enako torej ne “dušimo ljubezni v otroku” ampak dušimo otroka. Ko to pravilno razumemo, nam postane takoj logična tudi situacija, ko otrok sedi meter stran od nas, mi imamo pa občutek, kot da ga sploh ni zraven.

Naš otrok je “odsoten” – kaj narediti?

V redu, našemu otroku je uspelo odložiti telefon in daljinec za TV, vendar pa imamo ob njem vseeno občutek, da je odsoten. Deluje depresivno in izgubljeno. Zakaj je naš otrok depresiven oziroma kam se je izgubil?

Otrok je postal depresiven seveda zaradi vse te presije na njegovo svetlobo (njega). Leta dušenja tega kar je in nagrajevanja ter spodbujanja tega kar ni so prinesla svoje in njegov svet obrnila na glavo. Temu seveda nobena tableta ne bo znala pomagati.

Izgubljen je dobesedno nekje v preteklosti. V času, ko je bil zadušen oziroma zavrt. In nato pogojen, da je tako “prav”.

Če bomo na tej točki vrtali v njega s čimerkoli drugim, kot pa z brezpogojno ljubeznijo, ga bomo s tem še dodatno distancirali od nas. In ne pozabimo, da so skrbi nasprotje ljubezni. Če nas bo torej skrbelo zanj, ga bomo z našo zadušljivo energijo skrbi le še bolj zadušili.

Našega otroka bomo rešili le tako, da mu razložimo:

Da je prav, če dela to, kar si želi njegovo srce.
Da je v redu, če se mu nečesa ne da narediti – da to ne pomeni, da je len.
Da rezultati truda niso vredni posledic truda.
Da ni potrebno tekmovati in se primerjati z drugimi.
Da ni nič narobe, če ga ne skrbi za njegovo prihodnost.
Da je ljubezen na prvem mestu.
ipd.

Končana šola ali premagan zmaj?

Jaz sem imel vsekakor ves čas šolanja občutek, da je šola nekaj, kar me drži proč od mojega cilja. Popolnoma jasno, glede na to, da je šola ves čas zgolj nasprotovala moji energiji. Kot kakšen zmaj iz pravljic, katerega sem moral premagati.

Včasih se zdi, da otrok ne zaključi šolanja, ko je pripravljen na zaposlitev, ampak ko se na neki točki preda. Oziroma ko šoli podleže (no ali pa ga morda le pamet sreča in se mu ne da več). Vsem ostalim pa sistem na pot postavlja vedno večje zmaje. Si preživel OŠ? Tukaj je SŠ. Imaš po končani SŠ še kaj energije? Tukaj imaš FAX. Imaš po FAXu še kaj živcev? Izvoli doktorski študij. In še naprej gredo nekateri.

Jasno nam postane, da šolski sistem na tak način na vsaki točki izpljune ven le pretepena, prestrašena in izčrpana bitja. Katera pa se nato sploh nimajo niti časa vprašati WTF se je ravnokar zgodilo in se nazaj sestaviti, ker se “morajo” nemudoma začeti prizadevati za pridobitev zaposlitve.

Naj stane kar hoče?

Večina staršev je seveda mnenja, da smo pač v času, kjer je zelo pomembno pridobiti nekakšen papirnat dokaz, da smo dokončali šolanje in se nekaj naučili. Da je to v tem trenutku bolj pomembno od dejstva, da šolski sistem otroka dobesedno zaduši. Mnogi bodo dejali, da naj “stane kar hoče”, da do tega pridemo. Stane pa nas naše duše, naše ljubezni in svetlobe.

Sistem bi seveda lahko priredili tako, da bi imeli oboje. Izobražene in hkrati svetle otroke. S poudarkom na svetlobi. Bolj svetli kot bodo otroci po koncu šolanja, več energije bodo imeli, da bodo v svetu kaj ustvarili. In bolje bodo zaradi tega živeli. In verjetno se vsi strinjamo s tem, da je to tisto, kar si želimo zanje.

Seveda bi težko ugotavljali ali pametovali, kakšen šolski sistem bi bil boljši, če si ne bi nabrali vseh omenjenih izkušenj. Ampak sedaj jih imamo – in lahko ugotavljamo. En predlog je poudarek na ocenjevanju interesa.

Merjenje in ocenjevanje interesa

Vse kar je dejansko potrebno za opravljanje katerega koli dela, je interes (no in seveda svetloba/energija). Če obstaja interes, pride z njim tudi učenje in znanje. Namesto znanja, bi v šoli torej lahko ocenjevali interes.

Problem je namreč, da se je vedno mogoče na pamet napiflati tudi stvari, ki nas ne interesirajo. Če že mislimo, da je tako treba. S tem pa zgolj sami sebi lažemo in izgubljamo dragoceni čas, ki bi ga lahko posvečali tistim stvarem, ki nas najbolj zanimajo. Sploh pa, kako bomo mi za našega otroka izvedeli, kaj ga najbolj interesira, če je pomanjkanje interesa pri zanj nezanimivih predmetih kompenziral s trudom in piflanjem?

Po koncu takšnega šolanja pa bi nato delodajalec na razgovoru zgolj pogledal otroka v oči in začutil, če je v njem res ta interes, katerega omenja njegov predložen papir. In ga nato neposredno na delovnem mestu priučil vsega, kar mora vedeti.

Svetla prihodnost

Svetloba otroka predstavlja njegovo prihodnost. Kadar je otrok svetel, ima torej svetlo prihodnost. Le še svoj interes mora najti (z našo pomočjo), pa ga nič več ne bo zaustavilo.

Energija na našem planetu se spreminja. Na “vrata nam trkajo” bolj in bolj občutljive in zato tudi bolj ljubeče duše, sposobne marsičesa. Na nas je torej, da jim omogočimo svetlo prihodnost. Tudi tako, da zanje slej kot prej prilagodimo šolski sistem. Trenutni šolski sistem se, kot smo ugotovili, na naše otroke (njihove prave jaze) sploh ne ozira. In potem je učiteljem še čudno, če se otroci začnejo tako ali drugače upirati.

Sistema pa seveda ne bomo spremenili na silo. Če je kdo tako pomislil, je to vsekakor lahko zato, ker sta bila njegova ljubezen in svetloba nekoč zadušeni. Na primer v šoli. No, jaz takšnemu seveda želim, da se ponovno najde. In upam, da mu bo lahko tudi ta članek pri tem v pomoč. Šolski sistem bomo namreč lahko spremenili le s srcem.

V upanju, da bo ta članek pripomogel k svetlejši prihodnosti naših otrok,

Uroš Srna

Hvala za branje!

Oglas