Odpustiti ali obsoditi?

Mnogi nas učijo, da moramo odpuščati, češ da je to za nas dobro, medtem ko naj bi obsojanje na nas učinkovalo slabo. Pa je v življenju res tako?

ODPUSTITI POMENI DOPUSTITI

Vsaka družba postavlja pravila, ki omogočajo sobivanje različnih ljudi. Da prepreči anarhijo, določi merila, kaj je dopustno in kaj ne in ustanovi organe, ki presojajo, ali so posamezna dejanja v skladu s temi kriteriji ali ne ter jih pooblasti, da v okviru svojih pristojnosti po potrebi ukrepajo. Na žalost pa so ti organi danes tudi v naši družbi že zelo skorumpirani in svojega dela ne opravljajo več v imenu pravice in resnice, ampak jih vodijo drugi interesi. Ljudje zato izgubljajo zaupanje v družbeni sistem, saj kriminalci postajajo žrtve in žrtve kriminalci. Toda družba smo ljudje. In čeprav se morda sliši paradoksalno, smo zaradi odpuščanja in posledično dopuščanja zavržnih dejanj in krivic dejansko MI SAMI pripeljali do tega, da se je sistem obrnil proti nam. In če sami ne bomo ničesar spremenili, če bomo še naprej tiho in zavržna dejanja, korupcijo, krivice… trpeli in odpuščali, jih bomo s tem dejansko sami še naprej tudi dopuščali.

OGLAS

Kljub prepričanju, da z molkom in odpuščanjem pomagamo sebi in ohranjamo mir v družbi, je resnica torej prav nasprotna. Oseba, ki ji je bilo povzročeno zlo dejanje ali krivica, trpi že zaradi dejanja samega, če pa potem o njem še ne sme govoriti oz. ga mora celo odpustiti, pa je njeno breme še toliko večje. Poleg tega pa na ta način družbi tudi sporoča, da je vse v redu, da zmore, da ni tako hudo… Zato družba, ki je brez nas mrtev sistem, živega ga delamo mi, ljudje, ne bo naredila ničesar, da bi to dejanje obsodila in kaj spremenila.

Obsodba zavržnih dejanj pa ima nasprotno pozitivne učinke tako na človeka, ki je tako dejanje oz. krivico doživel, kot tudi na družbo, v kateri živi. Po eni strani se bo prizadeta oseba s tem, ko bo dejanje obsodila, olajšala. Po drugi strani pa bo s svojim primerom opozorila družbo, da nekaj ni v redu in da je potrebno to spremeniti.

Naj povem primer iz svojega življenja. Ko je bil mnogo let nazaj moj oče že zelo bolan, so mu zdravniki odklonili pomoč, češ da je že star (star je bil 66 let) in da se ga ne splača (!) zdraviti. Takrat sem bila šokirana nad temi besedami, nad aroganco, s katero so nam zdravniki to sporočili in nad odklonitvijo zdravljenja takrat, ko ga je moj oče najbolj potreboval, še zlasti, ker so se ti ljudje s Hipokratovo prisego zavezali, da ne bodo škodovali in da bodo pomagali po svojih najboljših močeh. Seveda razumem, da se vedno ne da ozdraviti, prepričana pa sem, da se vedno da pomagati! DEJANJE ZDRAVNIKOV SEM ZATO TAKRAT SAMA OBSODILA (IN GA ŠE VEDNO OBSOJAM) IN SE S TEM OLAJŠALA, ODPUSTILA PA JIM GA DO DANES NISEM, SAJ BI S TEM DEJANSKO POVEDALA, DA SE Z NJIHOVIM RAVNANJEM STRINJAM. PA SE NE MOREM! Nikakor ne zagovarjam tega, da bi ljudje jemali pravico v svoje roke, vendar pa tudi ne tega, da bi morali molčati in odpuščati takrat, ko se jim zgodi kaj hudega. Eden najhujših občutkov, ko vidimo, da je nekaj narobe, je, da ne moremo ali celo ne smemo ničesar narediti. In vendar lahko. Vedno in najmanj, kar lahko storimo, če se nam kaj takega zgodi, je, da dejanje SAMI OBSODIMO. DA NISMO TIHO, DA O TEM GOVORIMO!

Z MOLKOM IN ODPUŠČANJEM NAPAKE, ZAVRŽNA DEJANJA, KRIVICE IN KORUPCIJO KREPIMO IN JIH DOPUŠČAMO! Kot pri volitvah. Tudi v primeru, da na volitve sploh niste šli, ste vseeno (pasivno) dali svoj glas zmagovalcu. Čeprav niste naredili ničesar, ste se molče strinjali z njegovo izvolitvijo in dejansko dopustili, da so tisti, ki so volili, odločili tudi v vašem imenu.

Enako je z zavržnimi dejanji. Če zoper njih ne naredite ničesar, ste jih v bistvu dopustili. Z molkom in odpuščanjem morilcem, pedofilom, posiljevalcem, prevarantom, nasilnežem, tihotapcem, prekupčevalcem, tatovom, … tako njim kot tudi družbi sporočamo, da je to v redu, da je tako prav in da ni treba ničesar spremeniti. Če pa poveste, da se vam dogajajo krivice, pa s tem pomagate sebi, družbo pa opozorite na problem, ki obstaja in ga je potrebno rešiti. Zato je VAŠ GLAS, VAŠA BESEDA še kako pomembna.

MI SAMI SMO KREATORJI DRUŽBE, V KATERI ŽIVIMO

Mi sami smo kreatorji družbe, v kateri živimo, in mi sami smo jo z odpuščanjem in dopuščanjem zavržnih dejanj pripeljali do tega, da se je obrnila proti nam. Zato je rešitev in izhod iz te situacije jasen. PRENEHAJMO TOLERIRATI ZAVRŽNA DEJANJA IN JIH OBSODIMO!

Zato govorite, govorite, govorite! Opozarjajte na probleme in krivice, kajti le tako jih bo družba začela reševati! Apatija in neaktivnost nista na mestu! Pa tudi strah pred morebitnimi posledicami, ki ljudi največkrat odvrne od prijave zavržnih dejanj, je odveč, saj obstaja tudi institut anonimne prijave! In vztrajajte! Žal je naša družba že tako skorumpirana, da je potrebna določena ‘kritična masa’ negativnih ravnanj, ki jo šele prisili k ukrepanju. Zato lahko posamezne primere zavržnih dejanj in krivic sprva celo ignorira (to sem izkusila tudi sama, ko sem pred leti zaradi opozarjanja na nepravilnosti doživljala stalen hud mobing na delovnem mestu in zaradi nevzdržnih razmer potem tudi prekinila delovno razmerje), ko pa je teh vedno več in do tega zagotovo pride, saj vsaka nepopravljena napaka s časom raste (!), jih ne more več pomesti pod preprogo. Takrat postane pritisk nanjo dovolj močan, da se stvari začnejo spreminjati. Zato tudi če (naše) zadeve ne dobijo epiloga takoj, ne obupajmo in ne molčimo! To je najmanj, kar lahko storimo zase, pa tudi za družbo. Zavedati se namreč moramo, da je BESEDA energija, ki se materializira. Zato z našim delovanjem oz. nedelovanjem še kako vplivamo na to, kaj se (nam) dogaja!

Naj spet navedem svoj (novejši) primer. Tik pred božičnimi prazniki se nam je pokvaril gospodinjski aparat in oseba, ki nam ga je prišla zamenjat (starega se ni splačalo popravljati), nas je od prvega do zadnjega trenutka zavajala, žal pa smo to ugotovili šele naknadno. Če bi vedeli že prej, tega izvajalca seveda ne bi najeli. Povedano na kratko. Delo je bilo opravljeno slabo, račun pa astronomski. Vendar pa nismo bili tiho in zadeve nismo kar požrli. Počutili smo se prizadete in ogoljufane, zato smo podali reklamacijo. In izvajalec, ki nas je sprva poskušal odpraviti z aroganco in celo z grožnjami, se je zaradi našega vztrajanja na koncu z nami pogodil, stvari popravil in nam tudi vrnil preveč zaračunano vsoto denarja. Za nas se je tako vse srečno končalo, kljub temu pa smo izvajalca prijavili tudi na pristojne organe. Ti namreč naših zgodb ne poznajo in dokler sami o tem ne spregovorimo, tudi ne morejo ustrezno ukrepati, kot zdravnik ne more vedeti, da smo bolni, dokler ga sami ne opozorimo, da je z nami nekaj narobe. Če bomo tiho, bomo dejansko (molče) odpuščali, če bomo odpuščali, pa bomo zavržna dela in krivice dejansko dopuščali. Nasprotno pa bomo s tem, ko bomo o tem govorili in zavržna dejanja obsodili, naredili vse, kar je v naši moči, da se to ne bo več dogajalo. EDINO Z DELOVANJEM TOREJ LAHKO DOSEŽEMO POZITIVNE SPREMEMBE V DRUŽBI IN EDINO MI SAMI SMO TISTI, KI LAHKO TO NAREDIMO! IN LE TAKO BO IZ TEME POSIJALA LUČ, IZ LUČI SE BO RODILA RESNICA, IZ RESNICE PA BO VSTALA PRAVICA!