Opravljanje ali Kavica brez vsebine

OGLAS

Govorenje, govoričenje, opravljanje…kaj vse smo sposobni povedati, ne da bi za sekundo premislili kaj rečemo, ampak enostavno govorimo. Mislimo, da je pomembno, da govorimo in ne kaj povemo. Ampak pomembnejše je, kaj povemo in ne koliko časa govorimo…. Ne zavedamo se, kaj predstavlja o nas naš govor…zelo veliko pove o nas samih.

Velikokrat, ko se pogovarjamo s prijateljico na kavi govorimo, govorimo….najrajši o nekom tretjem, ki ni prisoten. Prenašamo informacije, ki smo jih slišali od nekoga. Vzamemo jih za resnico, ne preverimo ali je to res ali ne, ampak  jo posredujemo naprej… Fino sem nam zdi, da o nekom nekaj vemo in z veseljem prenesemo naprej. Če je novica slaba, še toliko rajši govorimo o njej. Če nam ni nekdo všeč, še toliko z večjim veseljem govorimo o njem. Ves čas, ko sedimo s prijateljico na kavi, govorimo o drugih, jih opravljamo.

Zakaj? Zakaj to počnemo? Ali ne želimo govoriti o sebi….zanimivo!! Lažje je govoriti o drugih, jih kritizirati… v tem trenutku se počutimo dobro. Vživimo se v zgodbo nekoga drugega…. Nase pozabimo, se ne čutimo, lahko se izklopimo in zdimo se sami sebi čisto v redu. Nahranimo ego in počutimo se «zadovoljni« in tako spijemo kavo in odidemo. Kaj imamo od te kave, od tega pogovora s prijateljico. Nič. Samo opravljanje. Nič ji nismo povedali o sebi in nič nam ni povedala o sebi. Žalostno! Samo naš  Ego je tisti, ki se je nahranil.

OGLAS

Se mogoče kdaj vprašamo, kaj naredimo osebi, ki jo opravljamo? Kaj, če vse to, kar govorimo ali ugibamo o njej ni res, mi pa vseeno prenašamo naprej informacijo? Si predstavljate kako se počuti, ko sliši govorice o sebi, ki sploh niso resnične? Počuti se slabo, žalostno, razočarano….

Ali se sploh zavedamo v kako oseben prostor intimnosti posegamo in kakšno pravico si vzamemo, ko govorimo o nekomu, ki ni prisoten pri pogovoru? Ali se sploh zavedamo kako lahko z opravljanjem nekomu škodujemo? Ali se sploh kdaj vprašamo, kaj počnemo in zakaj to počnemo?…
Ali je to potrebno? Ali si res želimo škodovati drugemu? Ali se ne zavedamo, da smo lahko že jutri mi tisti o katerem govorijo in nas bodo govorice prizadele? Sploh ne razmišljamo.

Še najpomembnejše kar bi se morali zavedati pa je, da vse kar govorimo, govorimo iz sebe iz svojega notranjega občutenja. Da s tem, kar govorimo predstavljamo sebe, svoj način mišljenja svoj način zavedanja. Zavedanja samega sebe, zavedanja življenja samega. Vse kar govorimo ali prenašamo, dodamo naše besede, povemo z našimi besedami. V stavke vpletemo našo energijo. Dodamo nekaj našega. In to smo mi, s tem izražamo sebe in ne več osebe katero opravljamo. Skozi govor izražamo svojo notranjost, počutje, svoje videnje.  Čeprav se ne čutimo, govorimo iz sebe, v nas so čustva živa, četudi jih zatiramo in si dopovedujemo, da jih ne čutimo…vrejo…bolj jih skušamo potlačiti, bolj vrejo in si želijo na površje.

Zato  izstopimo iz te igre opravljanja. Dovolimo si, da smo na kavi s prijateljico MI in govorimo o sebi, svojih občutkih in zaznavah sveta…. Ne potrebujemo nič drugega kot sebe. Kava bo nadvse prijetna, čudovito se bomo počutili. Brez polnega »ruzaka« vsebine, ki smo jo napolnili z opravljanjem in zadovoljnim egom. Samo odločiti se moramo kaj si želimo ali Kavico z vsebino ali Kavico brez vsebine. Izbira je naša in samo naša.

Pomembno je, da spoštujemo sami sebe, da se imamo radi in s tem spoštujemo življenje in svet gledamo skozi rožnata očala. Vse je popolno, vse je tako kot mora biti… Jaz,  Ti, tudi vsi tisti, ki sedijo pri sosednji mizi in pijejo kavico.