Zagotovo eden izmed mojih najbolj osebnih blogov. Vodilo zanj ni skomercializirana floskula, da moramo živeti v trenutku, ampak je osebna izkušnja s katero želim komu pomagati, komu odpreti oči, koga ustaviti od hitenja ali preprosto koga pomiriti. Predati sporočilo o sprejemanju življenja, o moči misli, o minljivosti, sprejemanju izgube in zavedanja lastnih čustev.

Da ne dolgovezim – kratko in jedrnato – pred dobrima dvema mesecema mi je umrla mati. Oseba, ki je redko zbolela in je bila v bolnišnici le, ko me je rodila. Zanimivo mar ne, kako se je zdravje poigralo z njo. Kako jo je zdravje izdalo. A jo je res?

ŽIVLJENJE IN KATARZA

Oktobra lani sem zaživela na novo. Vsaj tako sem bila prepričana. Življenjska prelomnica, kriza srednjih let :), dozorelost. Ali kakorkoli poimenujemo take spremembe. Po zdravstvenih težavah, me je streznilo dejstvo, da nismo večni in da je treba začeti živeti. Se osvoboditi nepotrebnih bremen, strupenih odnosov, »samo-sabotaže«, neprestane okupiranosti in časovne stiske.

OGLAS

Še bolj sem se podala v svet joge. Brez skrajnosti, brez »orto« načina, kot je žal sloves joge. Podala sem se na raziskovanje sebe in sveta okrog sebe in našla zanimive odgovore, ki sem jih dolgo iskala in morda tudi pričakovala od drugih. Počutje se je izboljšalo, obdali smo me ljudje, za katere štejejo človeške vrednote in ne materialni svet hlastanja po še. Ni bilo več pomanjkanja časa, stresa in očitanj sami sebi, da naredim premalo ali preslabo. Vse to sem pridobila in pridobila sem še nekaj ključnega – pogum. Pogum živeti. Imela sem občutek, da sem razprla krila in si upam živeti. Da končno vem kako je, ko se zaveš, da si omejen čas na svetu. Ko si znaš postaviti prioritete in ne »izgubljaš« časa. Vse je bilo kot iz škatlice.

Pa mi je življenje, dalo zaušnico. »WakeUp Call« bi rekli temu. Življenje mi je na najtrši način povedalo, da nikoli nismo na varni strani in nikoli ne obvladamo življenja.

Z bliskovito hitrostjo se je moje življenje konec maja začelo vrteti okrog dejstva, ki nam je vsem odneslo tla pod nogami. Mama je hudo zbolela. Po dveh pregledih je bilo jasno, da govorimo o dnevih – če bo sreča – o tednih življenja. Si predstavljate besede: »Žal mi je, vas čas se izteka. Imate še slaba dva tedna.«…

ČLOVEK, SE ZAVEDAŠ SVOJE NEMOČI?

Vse se je dogajalo s svetlobno hitrostjo, pa vendar se je zame vse ustavilo. Družinsko življenje, skrb zase, posel, prijatelje, aktivnosti – vse sem dojemala nekako zunaj sebe. Nasmešek na obrazu je bil vedno prisoten, bil je tudi pristen, saj resnično živim v trenutku. A bili so tudi trenutki, ki ti parajo srce. Ko ti želi raznesti prsni koš in ko se zaveš, da je tako občutiti tista PRAVA žalost. Ni bil obup ali samopomilovanje. Čista, neizprosna žalost. Ko veš, da bi rad pomagal, rad spremenil stvari, pa ne moreš. Ko te življenje vpraša: »Človek se sploh zavedaš, kako nemočen si?« Nimaš druge izbire, kot čakati, ljubiti, zaupati, upati in ne skušati razumeti, ampak sprejeti. To kar nam vsem (priznajte) gre najtežje od rok.

UPANJE UMIRA ZADNJE

Mami je bilo ime Nada. Vedno se je šalila, da upanje umira zadnje. Njeno upanje ni umrlo, le začela je upati za nas. In je mirno počakala. Vsi smo vedeli, a nismo izrekli. Le objemali smo se. Si povedali kako radi se imamo, kako lepo nam je bilo skupaj. Povedali smo si znova in znova – tistih par dni, ki smo jih še imeli skupaj. Slutila je, vedela je in sprejela je. Pa vseeno premogla moč, da ni obremenjevala nas. Se trudila nasmehniti in nam dati ljubezen – do zadnjega.

»KAKO MI GRE NA JETRA!«

Mama je bila edinstvena oseba. Prava mama, pač. Skrbna, ljubeča, požrtvovalna, vedno pripravljena pomagati. Doživljala je svet drugih okrog sebe, bolj kot lastnega. Vsakomur je pomagala, se žrtvovala in večkrat utrudila, zaradi naprezanj za nas, za druge. Ko jo je kaj razjezilo je vedno rekla: »Kako mi gre to na jetra.« Njena fraza, ki smo se je navadili in ji nismo podali prevelike pozornosti.

ŽIVLJENJE

Ni imela zdravstvenih težav. Le občasna zaprtost. Zadnji pregledi pri osebnem zdravniku, mesec pred diagnozo, so pokazali, da naj bi bila zdrava kot dren.

Odločila se je končno narediti nekaj zase in ne samo za druge. Spremenila je prehrano, začela se je gibati. Z vedno večjim veseljem je potovala. In vedno manj stvari ji je »šlo na jetra«. Končno je spremenila je miselnost.

A žal je vsa leta življenja premlevala zadeve, večkrat si je delala nepotrebne skrbi, težko je sprejela ali pokazala lastna čustva, ni izražala jeze.

NAŠ FILTER IN NAŠI DRUGI MOŽGANI

Naše doživljanje in predelovanje čustev ima vpliv na nas in naše zdravje.

Jetra imajo pomembno funkcijo razstrupljanja v telesu. Če se polnimo z jezo, sami sebe zastrupljamo.

Črevesje ne imenujemo zastonj naši drugi možgani. Ni le »odvajalna cev«, temveč močno orodje za sprejemanje hranljivih snovi in izločanje škodljivih. Ne le na fizični ravni. Črevesje s čustvi deluje enako kot s hrano. Črevo je ključni energetski kanal pri čiščenju, tudi na čustveni bazi. Ste se zalotili, da ste pred izpitom ali nastopom morali nujno na stranišče? Telo je predelalo emocije in morale so »ven«.

Odvečne skrbi nas zastrupljajo in ustavljajo, neizražena jeza se kopiči v jetrih.

Mami so diagnosticirali raka na črevesju v zadnjem stadiju, z obširnimi metastazami na jetrih.

Kot je vedno rekla – šlo ji je na jetra. ?

MOČ MISLI

Mi ustvarjamo misli in misli ustvarjajo nas. Vsaka misel v nas povzroči določeno reakcijo. Misli so skupek energije, ki jo ustvarimo. Kot bi odbili žogo ob zid in jo ponovno ujeli. Tako pošljemo v svet/vesolje/okolico določeno misel in pritegnemo določene ljudi, situacije, dogodke. Naša energija in naš tok misli nas identificirata. In med seboj sta izredno povezana. Naša energija vpliva na naše misli. Ko smo polni energije in volje do življenja, so naše misli čiste, jasne in pozitivne. Ko nam energija peša, se spremeni tudi naša miselnost.

Najbolj jasen prikaz moči misli je naš strah. Ko nekaj ne želimo, da se zgodi, razmišljamo o tem in pošljemo naše misli ravno v to situacijo. Tako pritegnemo natanko to, kar nismo želeli.

Kako šele mora biti pogubno za nas, če to počnemo celo življenje in se naših misli ne zavedamo.

Ustvarjajte dobre misli za prihodnost in izpustite misli iz preteklosti. Pustite jo za seboj, odvrzite nepotrebno breme in se energetsko in čustveno ločite od preteklosti.

HVALEŽNOST DELA ČUDEŽE

Zagotovo nam prihodnost prinaša nove izzive in nauke. Vendar se je potrebno naučiti, da ne bežimo pred prihodnostjo, se je ne bojimo. Živimo v sedanjosti in smo hvaležni.

Pomembno je, da s hvaležnostjo sprejemamo okolico, ljudi okrog sebe, situacije in dogodke. In pri tem ne govorim samo o pozitivnem. Že ta naša klasifikacija in ločevanje na »dobro« in »slabo« nas odvrne od možnosti, biti hvaležen. Vsako situacijo, človeka ali dejstvo enostavno sprejmimo. Ničesar ne opredeljujmo kot dobro ali slabo, ampak bodimo hvaležni. Saj nam življenje nekaj daje, nas nekaj uči ali nekam vodi. Ni pomembno, da takoj razumemo zakaj je tako ali kam nas to pelje. Ko bo čas za to zrel, bomo razumeli.

ODPRI OČI

Po različnih fazah žalovanja, obdobju brezvoljnosti, obdobju neustavljivega joka, obdobju tolažbe, obdobju zanikanja, počasi odpiram oči.

Odpira mi jih moja hči, ki me polni z nesebično ljubeznijo. Moj partner, ki me prizemlji in z objemom poskrbi, da varno pristanem. Moja družina, ki mi daje moč za dalje. Moji prijatelji, ki brišejo z menoj solze žalosti in smeha, oboje z isto predanostjo.

Vsak dan znova se vprašam, kako je moralo biti mami pri srcu, ko se je morala spopasti z dejstvom, da ne bo več živela. In vsak dan me spreleti srh, ker je to nepredstavljiva izkušnja. A hkrati s tem odpiram oči, da je to žalovanje. Ki je del nas, kot je življenje in smrt.

Ničesar ne želim, da mine in za nič ne želim, da ne bi bilo. Ker to je življenje. Moje življenje in hvaležna sem zanj. Hvaležna sem, da lahko odprem oči – vsak dan znova.

LJUBEZEN ŽIVLJENJE

Dragi bralec ali bralka, naj ti ta blog pomaga odpreti oči. Da ti bo lažje, ko te življenje sezuje iz čevljev in tudi tvoje upanje naj umre zadnje. Upanje v to, da bo nekdo tebi vedno znova in znova povedal koliko mu pomeniš in da boš tudi ti za nekoga ta oseba. Upaj si izraziti čustva, dokler je še priložnost.

In naredi mi ali si uslugo in se zdaj vprašaj: KAJ BI STORIL-A, ČE BI VEDELA, DA IMAM ŠE PAR DNI ŽIVLJENJA? In stori to – vsak dan znova!

Vam zaupam še nekaj? Vsi skupaj imamo le še par dni – nehajte obstajati, ampak zaživite!