Se bojite biti kdaj sami? Sami s svojimi mislimi, vprašanji, dilemami? Si želite vedno v družbo ljudi, da se vam v krogu njih ni potrebno ukvarjati s seboj?

Če je odgovor da, potem je videti, da bežite pred čiščenjem naplavin življenjskih izzivov. Saj veste, vsak dan znova prinese kakšen izziv, problem, vprašaj nad glavo in če tega sproti ne razrešujemo in čistimo znotraj sebe, se sčasoma nabere te navlake za večjo vlakovno kompozicijo.

Med nami so pa prav tako mnogi ljudje, ki so sami in so osamljeni. Nimajo ali pač ne čutijo potrebe iti med ljudi, si širiti socialno mrežo in so nekako obsojeni na »visenje« samega s seboj, kar pa zopet nosi s seboj drugačen sorte izzive. Ker imajo čas in priložnost, se morebiti preveč ukvarjajo z vsako nepravilnostjo ali težavo posebej, posvetijo ji nesorazmerno preveč časa in energije, pa se rado takole zaciklajo v krog prevelikega analiziranja in razmišljanja. Ja, tudi preveč globoke analize in preobširna neprestana tuhtanja kaj in kako in zakaj ne in zakaj ja vodijo v nesrečnost duha.

Ko smo sami, lahko en del časa posvetimo sebi in malce pokupčkamo raztreščene misli, želje ali ideje. Sama svoj pobeg v osamo uporabljam točno za to: da se sama s sabo zmenim kako pa kaj naprej, kaj se mi je na primer zgodilo nenavadnega in poiščem vzroke, če me je kaj bolelo pa študiram o tem, kaj se lahko sama iz nekega neprijetnega primera naučim. Da ne ponovim. A ob tem nisem osamljena. Vem, da imam močno in ljubečo mrežo ljudi, ki me sprejemajo in imajo radi točno takšno kot sem in jaz enako njih. In ko se pomenim takole v sebi kaj in kako bom sprocesirala svoj namen do prihodnje notranje potrebe po premišljevanju, se vrnem med meni ljube ljudi. In se ne čutim osamljeno. Sem sama takrat, ko si to zaželim in ko začutim potrebo po »biti sama«, pa vendar nisem osamljena.

OGLAS

Mnogi, premogi posamezniki pa se počutite osamljene. Ste sami in ste osamljeni. Seveda je tudi pogosta realnost ta, da ste skupaj s partnerjem ali širšo družino, pa se kljub polni hiši počutite osamljeno. Živite eden mimo drugega, ne brigate se za to, kaj se komu od družinskih članov dogaja, oni se ne zanimajo za vas, čas teče, osamljenost se poglablja, potreba po biti sprejeti in razumljeni izzveneva v prazno, melanholija in otopelost čustev se polaščata vašega bitja.

Kako iti iz brezna osamljenosti?

Prvo predlagam, da se za trenutek ustavite in skušate analizirati, ali se počutite osamljene?

Ni nujno, da ste sami, lahko živite v družini, s partnerjem, z otroki, pa vendar: ali ste osamljeni. Ko si priznate, da ste, se opogumite in se povprašajte, ali vas ta občutek dovolj boli in bega, da si želite ven, med druge ljudi, v družbi katerih boste potešili svojo potrebo po človeški bližini. Namreč, ljudje smo socialna bitja in sami ne moremo preživeti v smislu stikov, človeške medsebojne interakcije, pretoka energije, ljubezni, tudi skrbi za druge in predajanja sebe v odnose z drugimi ljudmi.
Za nekaj takega pa potrebujemo polno malho poguma, za tovornjak želje se začeti družiti in zagon, da se premaknete iz svoje lupinice, ki vam vseeno omogoča lagodje, ko se ni potrebno nikomur prilagajati in odgovarjati.

Vsekakor ima vsak od nas pravico biti osamljen. A ko to začne pekliti, je včasih dobro razkleniti našo cono udobja in se poriniti ven, med ljudi, v dejavnosti in aktivnosti, ki nam polnijo dneve, naš bazen energije ter pripadnosti. Smo zgolj vsi ljudje in imamo na koncu koncev vsi enake potrebe in skrita hrepenenja. Pogumno!