Vrhovna izkušnja ni kot katera koli druga izkušnja, pravzaprav sploh ni izkušnja – zato, ker je ta, ki doživlja izkušnjo, izginil.
Ko tega, ki bi doživljal izkušnjo, ni več, kaj lahko sploh še povemo o tem? Kdo nam bo pripovedoval o tej izkušnji? Ko ni subjekta, izgine tudi objekt – izgine nabrežje in edino, kar ostane, je reka izkušenj. Spoznanje je tukaj, ne pa tudi ta, ki je spoznal.
Že od nekdaj je bila to težava vseh mistikov. Ko doživijo vrhovno izkušnjo, postanejo eno z njo, ne morejo je prenesti na svoje privržence. Nemogoče jo je predati tem, ki jo želijo razumeti z intelektom. Bitje je v odnosu z enostjo povezano celostno, kar pomeni, da samo intelektualno sporazumevanje ni več mogoče. Mistik lahko prenese izkušnjo le, če si pripravljen, da jo sprejmeš; lahko dovoli, da se to zgodi tudi tebi, če si to dovoliš tudi sam; če si dovzeten in odprt zanjo. Vendar samo besede tega ne zmorejo storiti. Ne pomagajo niti simboli, teorije in doktrine – takrat v vsem tem ni več nobene koristi.
Več v knjigi Tantra, Osho >> -20%
Izkušnja je bolj podobna izkušanju kot pa izkušnji. Pravzaprav je proces, ki se začne in nikoli ne konča. V ta proces lahko vstopiš, vendar ga ne moreš posedovati. To je podobno, kot če kapljica kane v ocean ali pa, kot bi se sam ocean stekal v kapljice. V tem globokem zedinjenju se preprosto stopiš v to enost.
Izza tega ne preostane nič – niti sledi. Kdo je potem ta, ki bi lahko govoril o izkušnji? Kdo se bo vrnil v svet doline? Kdo se bo vrnil v temno noč, da ti bo povedal?
Vsi mistiki po svetu občutijo nemoč, ko se vzpostavi govorni prenos znanja. Mogoče je skupno obhajanje, ne pa prenos z govorom, kar mora biti jasno že na začetku. Občestvenost je povsem drugačna razsežnost – takrat sledi srečanje od srca do srca, kar je ljubezensko razmerje. Govor teče le med glavami; obhajilo pa se zgodi med srci, celostno srečanje je občutek. Z govorom se samo obveščamo, dobimo pojasnila v obliki izgovorjenih besed. Ob tem usvojimo in razumemo le besede. A besede so samo koncepti, kjer brez izkušnje bistvo povedanega ostaja mrtvo. Z besedami se ne more prenesti nič živega. Četudi postavim misel na vrhovno izkušnjo ob stran, celo v vsakdanjem življenju, ob običajnem izkušanju, ko doživiš vrhunec ali ekstatičen trenutek, ko prav zares občutiš nekaj izjemnega in postaneš nekaj izjemnega, ostajaš nemočen, kako to izraziti z besedami.
Če lahko z besedami pojasnite vse, kar ste doživeli, pomeni, da sploh ne živite.
Ko se prvič zgodi, da se začne dogajati nekaj izza besed, takrat se začne dogajati življenje. Takrat življenje potrka na tvoja vrata. Ko vrhovno potrka na tvoja vrata, preprosto preideš izza besed – postaneš nem, ne moreš govoriti; v tebi se ne more oblikovati niti ena sama beseda. Če lahko poveš kar koli, to izpade tako puhlo, tako mrtvo, tako nepomembno, tako nesmiselno – videti je, kot da delaš krivico izkušnji, ki se ti je zgodila.
To si zapomni, kajti Mahamudra je zadnja, vrhovna izkušnja.
Mahamudra pomeni popoln orgazem z vesoljem. Kaj je Mahamudra, boš razumel le, če si že nekoga tako ljubil, da si se stapljal z njim in razblinjal in nista bila več dvoje, temveč je nekaj med vama ustvarilo most, zlati most. Takrat notranja dvojnost izgine, ker ena življenjska energija vibrira na obeh polih – če imaš to izkušnjo, samo v tem primeru boš razumel, kaj je Mahamudra.
Več v knjigi Tantra, Osho >> -20% popust
