Če bi ljudje lahko malce več plesali, peli, bili malce bolj norčavi, bi se njihova energija bolj pretakala, njihove težave pa bi izginile. Zato vztrajam pri toliko plesa.
Plešite do orgazma; naj vsa energija postane ples, in nenadoma boste videli, da nimate več glave – energija, ki je obtičala v glavi, se bo gibala v vseh smereh ter ustvarjala čudovite vzorce, slike, gibe. In ko boste plesali, bo prišel trenutek, v katerem vaše telo ne bo več toga stvar, ampak bo postalo gibčno, pretočno.
Ko plešete, pride trenutek, ko vaše meje niso več tako jasne; stopite se in se spojite z vesoljem, meje pa se prepletajo. Opazujte plesalca – opazili boste, da je postal energijski pojav. Nič več nima fiksne oblike, nič več ni v okvirju. Preliva se iz svojega okvirja, iz svojega telesa, ter postaja bolj živ, vse bolj živ. A le, če plešete tudi sami, lahko razumete, kaj se dogaja.
Glava izgine; spet ste otrok. Takrat ne ustvarjate nobenih težav. Živite, plešite, jejte, spite, stvari počnite kar se da celostno. In vedno znova se opominjajte: ko se zalotite, da ustvarjate težavo, takoj spolzite iz nje.
Ko zdrsnete v težavo, je potrebna rešitev. In tudi če jo najdete, iz te rešitve vznikne tisoč in ena težava. Ko spregledate prvi korak, ste v pasti. Ko dojamete, da polzite v težavo, zbežite, skočite, plešite, vendar ne zdrsnite v težavo.
Takoj storite nekaj, da bo energija, ki je ustvarjala težave, postala tekoča, nezmrznjena, staljena, in da se bo spet vrnila v vesolje.
Primitivna ljudstva nimajo veliko težav. V Indiji sem naletel na primitivne skupine, ki pravijo, da sploh ne sanjajo.
Freud ne bi mogel verjeti, da je kaj takega mogoče. Ne sanjajo, če pa kdo kdaj sanja – pojav je redek –, se vsa vas posti in moli k Bogu. Nekaj je šlo narobe, zgodilo se je nekaj, kar se ne bi smelo … Človek je sanjal.
V njihovem plemenu se to nikoli ne zgodi, ker živijo tako celostno, da glavi ne ostane nič, kar bi morala predelati v spanju. Kar pustite nedokončano, se mora dokončati v vaših sanjah; česar niste izživeli, ostaja in se dokonča v umu – to so namreč sanje. Ves dan razmišljate. Razmišljanje preprosto razkriva, da imate več energije, kot je porabite za življenje; imate več energije, kot je terja vaše tako imenovano življenje.
Več v knjigi Radost >>
Pravo življenje gre mimo vas. Uporabljajte več energije – takrat se bodo pretakale sveže energije. Samo ne bodite skopuh. Uporabljajte jih danes; naj bo danes popoln; jutri bo že poskrbel zase, ne belite si glave z njim. Skrbi, težave, tesnobnost preprosto razkrivajo eno stvar: ne živite prav, vaše življenje še ni praznovanje, veseljačenje. Od tod vse težave.
Če živite, ego izgine.
Življenje ne pozna ega, pozna samo življenje, življenje in življenje. Življenje ne pozna jaza, središča; ne pozna ločenosti. Dihate – življenje vstopa v vas. Izdihujete – vstopate v življenje. Ni ločenosti. Jeste in drevesa vstopajo v vas skozi sadje. Potem nekega dne umrete in pokopljejo vas v zemljo.
Drevesa vas vsrkajo in postanete sadeži. Vaši otroci vas bodo spet zaužili. Jeste svoje prednike; drevesa so jih spremenila v sadeže. Mislite, da ste vegetarijanec? Naj vas videz ne preslepi. Vsi smo kanibali.
Življenje je eno, nenehno je v gibanju.
Vstopa v vas; gre skozi vas. Pravzaprav reči, da vstopa v vas, ni pravilno, kajti potem naj bi tudi izstopalo iz vas. Ne obstajate – obstaja samo prihajanje in odhajanje tega življenja. Ne obstajate – samo življenje obstaja v svojih izjemnih oblikah, v svoji energiji, v svojih neštetih radostih. Ko to dojamete, naj bo to razumevanje edini zakon.
Povzeto iz knjige Radost >>
