Ne bodite odvetnik, bodite ljubimec
Slišal sem dansko zgodbo. Zapomnite si jo, bodite pozorni nanjo. Zgodba pripoveduje o pajku, ki je živel visoko v ostrešju starega skednja. Nekega dne se je po dolgi niti spustil na nižji tram, kjer je ugotovil, da je več muh, ki jih je lažje ujeti. Odločil se je, da se bo preselil na to, nižjo raven, in si tam spletel udobno mrežo. Nekega dne je opazil nit, po kateri se je spustil. Vzpenjala se je v temo nad njim. »Ne potrebujem je več,« je dejal.
»Samo v napoto mi je.« Pretrgal jo je, s tem pa je uničil vso mrežo, ki jo je podpirala nit.
To je tudi zgodba o človeku. Nit vas združuje s končnim, najvišjim – lahko temu rečete dao, obstoj, božanskost.
Nemara ste popolnoma pozabili, da ste se spustili od tam. Prišli ste iz celote in zdaj se morate vrniti k njej. Vse je povezano z izvirom; tako mora biti. Takrat je krog sklenjen, človek pa je izpolnjen.
Nemara se celo počutite kot ta pajek – mogoče menite, da vam je nit, ki vas spaja z najvišjim, v napoto. Zaradi nje velikokrat ne morete narediti česa; vedno znova vam je v napoto.
Ne morete biti nasilni, kot bi želeli biti; ne morete biti agresivni, kot bi želeli biti; ne morete sovražiti, kot bi hoteli – nit vam je vedno znova v napoto. Včasih se lahko počutite kot pajek – radi bi pretrgali nit, da bi bila vaša pot brez ovir.
Zato Nietzsche pravi: »Bog je mrtev.« Pretrgal je nit. Ampak takoj potem se mu je zmešalo. V trenutku, ko je izjavil »Bog je mrtev«, se mu je zmešalo.
Če pretrgate nit, ste namreč odrezani od izvira vsega življenja. Takrat vam neznosno primanjkuje nečesa življenjsko pomembnega, bistvenega. Takrat spregledate nekaj in popolnoma zanemarite dejstvo, da je šlo prav za temelj vašega življenja. Pajek je pretrgal nit, s tem pa uničil vso svojo mrežo, ki je brez niti ostala brez podpore.
Več v knjigi Sočutje, Osho >>
Kjer koli ste – četudi se vam zdi, da življenje ne more biti bolj temačno –, ste še vedno združeni z žarkom svetlobe, ki izvira iz obstoja. To je vaše življenje; tako veste, da ste živi. Najdite to nit, saj vam bo pomagala priti nazaj domov.
5. junija 1910 je O’Henry umiral. Temnilo se je. Prijatelji so ga obdajali. Nenadoma je odprl oči in rekel: »Prižgite luč. Domov se nočem vrniti v temi.« Prižgali so luč, on pa je zaprl oči, se nasmehnil in izginil.
Nit, ki vas spaja, en sam žarek življenja, zaradi katerega ste živi, predstavlja pot domov. Ne glede na to, kako daleč ste, ste še vedno spojeni z obstojem – sicer ne bi mogli iti tako daleč. Mogoče ste pozabili, ampak obstoj ni pozabil na vas; in to je tisto, kar je resnično pomembno.
V sebi skušajte najti nekaj, kar vas spaja z obstojem.
Iščite to, pa boste spoznali, o kateri zapovedi je govoril Jezus. Če boste iskali, boste dojeli, da vas ljubezen spaja z obstojem, ne znanje. Ne bogastvo, ne moč, ne slava – ljubezen vas združuje z obstojem. In kadar čutite ljubezen, ste neskončno srečni, ker vam je na voljo vse več življenja.
Jezus ali Buda – oba sta kot čebeli delavki. Takšna čebela išče in najde čudovite cvetove v dolini. Vrne se in zapleše ples vznesenosti za svoje prijateljice, da bi jim povedala, da je našla čudovito dolino, polno rož. »Pridite, sledite mi.« Jezus je samo čebela, ki je našla izvir življenja – dolino, polno čudovitih rož, rož večnosti. Pride in pleše v vaši bližini, da bi vam posredoval sporočilo: »Pridite, sledite mi.«
Če skušate razumeti in iskati v sebi, boste spoznali, da je ljubezen najpomembnejša, najbolj bistvena stvar v vas. Ne stradajte je. Pomagajte ji rasti, da bo lahko postala veliko drevo; tako bodo lahko nebeške ptice v vas našle zavetje; v vaši ljubezni se bodo lahko spočili utrujeni popotniki; svojo ljubezen boste lahko delili in tako tudi vi postali čebela. V svoji vznesenosti boste lahko delili svoja odkritja z drugimi ljudmi.
Povzeto iz knjige Sočutje, Osho >>
