Odločitev vsakega posameznika, da se je potrebno podati na pot sprememb in ”delati na sebi”, je lahko veliko težja, kot se zdi na prvi pogled. Potovanje v globine svojega duha je lahko precej nepredvidljivo. Kljub temu, da vemo, kaj je naš cilj, velikokrat pot do le-tega ni povsem jasna. Vendar nekje in nekako je potrebno začeti.
Ljudje smo razumska in zelo čustvena bitja. Živimo v prostoru in času, kjer za osebnostni razvoj posameznika ne vlada najugodnejša klima. Velika večina živi s preteklostjo, kar vodi v ohromljenost čustev v sedanjosti. Gre za ohromljenost tukaj in zdaj zaradi dogodkov, ki so se zgodili v preteklosti. Predstavljajte si, da se vzpenjate na Triglav z nahrbtnikom, ki je pretežak za vas, zato ne dosežete želenega cilja in pot se nikoli ne konča. Tako potujemo skozi življenje z občutki krivde na ramenih.
Občutek krivde je najbolj nekoristno in uničujoče čustvo, ki izvira že iz otroštva. Odrasli so nam postavljali merila in kriterije, v skladu s katerimi bi naj odraščali. Takoj, ko smo nekaj naredili po svoje in prestopili mejo, smo bili kaznovani in počutili smo se krive. Vsem dobro poznan pregovor pravi ”Kar se Janezek nauči, to Janezek zna”, in tako smo kot odrasli posamezniki najbolje izurjeni v samokritiki in obžalovanju dejanj, kar pa vedno znova negativno vpliva na sedanje dogodke, na tukaj in zdaj. Naša čustva so ohromljena zaradi nečesa, kar se je zgodilo v preteklosti in na kar ne moremo nikakor vplivati. Ima to smisel?
Občutki krivde lahko pri nekom izzovejo le vznemirjenje, pri nekom pa vodijo v depresije in hujša bolezenska stanja, ki se odražajo na nivoju fizičnega telesa. V vsakem primeru pa moramo to čustvo za zmeraj odpraviti.
Dr. Wayne W. Dyer v svoji knjigi Življenje kot igra občutku krivde nameni veliko pozornost in nam predstavi tehniko za odpravljanje tega uničujočega čustva.
1. Na preteklost je potrebno gledati kot na nekaj nespremenljivega. Za nazaj ne moremo ničesar spremeniti, lahko pa se iz izkušenj nekaj naučimo. In to izkušnjo v bodoče koristno uporabimo, brez da bi si karkoli očitali. Takrat smo ravnali tako, sedaj, ko imamo nove izkušnje, vemo, kako ravnati v prihodnje.
2. Razmislimo, čemu vse se danes izogibamo zaradi krivde, ki jo čutimo ob preteklih dejanjih.
3. Nadvse pomembno je, da se pričnemo sprejemati takšne, kot smo, in za svoje odločitve ne potrebujemo odobravanja drugih.
4. Razmisliti je potrebno, v katere vrednote verjamemo mi in si izdelati svoj etični kodeks, za katerim bomo trdno stali in ne bo vsiljen od drugih.
5. Vedno se bo našel nekdo, ki bo skušal manipulirati z nami. Pokazati mu je treba, da smo popolnoma sposobni prenesti njegovo razočaranje nad nami in se ne počutiti krive (Dyer, 2007).
Ko se bomo poglobili vase in za zmeraj opravili z občutki krivde, se bomo lahko podali na vznemirljivo pot raziskovanja svojega bistva, pričeli se bomo spoznavati, odkrivati in ceniti. Prisluhnili si bomo in postali iskreni do sebe. Pretekla dejanja bomo upoštevali zgolj kot nekaj, kar nas je izučilo za tukaj in zdaj. In prenehali se bomo počutiti krive. Postali bomo zvesti sebi.
