Pa se danes lotimo ene bolj prijetnih tem in sicer kako komunicirati, poslušati in kako sodelovati z našimi pametnimi najstniki. Vsi mi, ki jih imamo doma, se vsakodnevno spopadamo z vprašanji, kaj vse dovoliti našemu odraščajočemu mladincu ali mladinki, kje postaviti mejo, na kakšen način, kako jih poslušati in kako z njimi sodelovati.
Namreč, naši najstniki so seveda najbolj pametni na svetu, veliko vedo, stric »Google« jim včasih vse razloži, če potrebujejo kakšno dodatno informacijo, drugače pa srkajo vse kar potrebujejo za svoje iskanje smisla v sovrstnikih, prijateljih in upam si trditi, tudi pri starših. Vendar se tukaj skriva tudi en kaveljček. Namreč, tisti najstniki, ki so skozi otroštvo in proces odraščanja izgubili stik s starši, se na njih ne bodo obrnili po nasvet ali podporo. To dvoje bodo iskali pri vrstniških skupinah, katerih člani so, kar pa zna biti tvegano.
Da se kaj takega ne bi zgodilo tudi z vašimi mladimi ljudmi, ki iščejo svojo pot v svet odraslih, pa jih pri tem medejo hormončki, nasprotni spol, pritiski okolja in vrstnikov, svetujem, da skozi celotno dobo otroštva in začetkov pubertete ohranjate zaupni in ne preveč »pametni« odnos s svojim otrokom. Včasih se tako primeri, da moramo starši požreti kako pripombo ali nasvet, ki ju imamo na konici jezika in s katero bi pametovali našemu najstniku, a je boljše, da ju zadržimo za sebe in odreagiramo s potrpežljivostjo in ljubeznijo.
Naša mladina ima za nalogo oziroma je namen obdobja pubertete iskanje svoje osebnosti, kdo sem, kaj sem, zakaj sem in ker so to izjemno pomembna osebnostna vprašanja, je zelo dobrodošlo, da znamo starši stati ob strani in pogosto zgolj poslušati, kaj imajo za povedati naši odraščajoči otroci, ki jim poganjajo črne dlake, ki mutirajo, kjer se dekleta v zadregi ogledujejo, kako jim rastejo prsi in spreminja telo.
Poznam najstnike, ki po cel mesec nimajo kvalitetne komunikacije s svojimi starši. No, pogovori se ustavijo na nekaj frazah: dobro jutro, nasvidenje, zakaj si tako oblečena/a, ne teži in s tem se konča vsakodnevni pogovor. Grozljivo, a resnično. In takšni najstniki se nato zaprejo v svojo sobo in v sebe ter razmišljajo, zakaj sploh so na tem svetu, če še lastni starši z njimi ne govorijo in padajo v različne, tudi zelo črne scenarije.
Zato, dragi moji, da spremljamo naše drage otroke, ki postajajo pametni, samostojni in čedni odrasli mladi ljudje, dajmo vlagati svojo energijo, potrpežljivost, spomnimo se, kako smo se mi nemogoče vedli, ko smo sami bili najstniki, predvsem pa svojo starševsko ljubezen in veselje do ukvarjanja z njimi in verjemite, da nam bodo naši najstniki nazaj pokazali z veliko veselja tudi lastno ljubezen in pripadnost družini. Namreč, tudi tukaj velja, da kolikor daš, toliko prejmeš!
Vem, puberteta je huda reč, še hujše je, ko po hiši lomasti pubertetnik. A tudi to mine, z občutkom varnosti in z vedenjem, do kam lahko gre, zna naš najstnik odrasti v kompetentno, samostojno in samozavestno osebo, ki bo znala izreči tudi »prijazni ne«, pa če bo treba, tudi nam staršem. Takrat bomo vedeli, da smo dobro vzgajali.
In rada bi vam položila na srce tudi tole: če boste s svojim odraščajočim otrokom sodelovali in komunicirali skozi celoten proces najstništva, ste lahko prepričani, da bo to znal izjemno ceniti, a bo pokazal šele takrat, ko bomo že rahlo stari, naši otroci pa odrasli in se bodo sami soočali s svojimi mulci, ki bodo ponavljali najstniške zgodbe svojih staršev. In tako se svet vrti naprej….
Če pa vaš najstnik potrebuje nasvet ali se želi pogovarjati s kom izven družine, sem na voljo tudi sama, saj najstnikom svetujem pro bono (brezplačno) – več o tem piše tudi tukaj .
Avtor: Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok
www.svetovalnica.si
