OGLAS

Tisto se vrača

Panika je dobila ime po mitološkem bitju Panu, ki je živel v gozdu in zelo lepo igral na panovo piščal. Imel je kozje noge in bil seksualno zelo potenten in nadležen. Veljalo je, da Pan v gozdu napada mlada dekleta in fante. Zaradi tega so otroci in mladi, ki so med sprehodom po gozdu slišali čudne zvoke, pomislili, da jih bo Pan napadel, zato so v »paniki« naglo in kriče zbežali iz gozda. V nasprotju s tem predznanstvenim razumevanjem panike zdaj vemo, da so ljudje tisti, ki zaženejo paniko, čeprav številni ljudje še naprej menijo, da panika napade njih. Vse več ljudi ima težave s katero od oblik tistega, kar imenujemo napad panike, zato si pobliže oglejmo to čustvo.

Zgodba iz ordinacije

Marijana je nekoč obiskala svojo sestro, ki živi v drugem mestu. Medtem ko se je sama sprehajala po ulici, je nenadoma občutila, da se je v njej sprožila velika sila, neko zelo močno čustvo. V trenutku se ji je zazdelo, da jo bo to čustvo »požrlo«, da se ji bo zgodilo kaj hudega, da bo umrla − ali pa se ji bo zmešalo. Izkušnja je trajala nekaj trenutkov, ki so se Marijani zdeli kakor večnost. Nekako se ji je uspelo zbrati in hitro se je vrnila v sestri domov in ji povedala za dogodek. Vsi so se strinjali, da gre za nekaj čudnega, da pa je bil to najverjetneje enkraten dogodek in da ji ni treba poiskati pomoči, če se ne bo ponovilo. Marijana je občutila olajšanje, saj se je bala, da bi jo zaradi obiska psihiatra vtaknili v lokalno psihiatrično ustanovo, kar se ji je zdelo nesprejemljivo.
Ostanek dneva je preživela v velikem strahu, da se bo »tisto« ponovilo, in poskrbela, da ni bila sama. Zvečer je prosila sestro, ali lahko spita v isti sobi. Ker se »tisto« v naslednjih dneh ni ponovilo, se je Marijana počasi sprostila in začela vse skupaj pozabljati. Toda po desetih dneh je v javnosti začutila, da v njej raste »tisto«; čeprav tokrat doživljanje energije ni bilo tako močno, se je Marijana zelo prestrašila, saj se je zavedala, da se »tisto« vrača, a tudi, da se lahko kadarkoli povrne. Tako je Marijana izgubila zaupanje vase in v svojo duševnost. Začela se je izogibati vsem situacijam, v katerih bi se zaradi »tistega« in izgube nadzora nad sabo lahko osramotila.
Šele po nekaj mesecih samostojnega boja v upanju, da bo »tisto« izginilo, se je Marijana obrnila na psihiatra, kjer je »tisto« naposled dobilo ime, saj je izvedela, da ima težave z napadi panike.

OGLAS

Vrste strahu se razlikujejo

Ko gre za čustveno pismenost, lahko ugotovimo, da mnogi ljudje ne razumejo dobro čustva panike. Večina jih ve, da je to nekakšna oblika strahu, toda tu je tudi konec njihovega znanja. Ljudje namreč ne razlikujejo panike od strahu in groze. Številni menijo, da je panika zgolj zelo intenzivna stopnja strahu, zato je sprva treba opredeliti, kaj je sploh panika.

Vsak strah nastane, ko oseba oceni, da jo ogroža nekaj, kar je močnejše od nje. To pomeni, da je vsak strah posledica naše ocene, da se nismo pripravljeni zaščititi pred tem, kar nas ogroža.

Podobno je pri živalih: pes, ki ima v lasti kost, oceni, da je šibkejši od psa, ki se mu približuje, da bi mu vzel kost, zato se ustraši in zbeži. Če pa pes oceni, da je močnejši od prihajajočega psa, se ne bo prestrašil, ampak se bo razjezil in napadel prihajajočega psa. Ko torej ocenimo, da je tisto, kar nas ogroža ali napada, močnejše od nas, se temu nima smisla upirati, ampak se ravnamo po impulzu, ki nam pravi, naj se umaknemo ali pobegnemo. Tako zapuščamo del sveta, kjer nas nekaj ogroža, in se odpravimo tja, kjer ni te grožnje. Toda različne vrste strahu se med seboj razlikujejo prav glede na to, ali oseba oceni, da je možno zbežati ali ne. Tako tudi pridemo do razlike med grozo, strahom in paniko.

Groza

Pri osebi, ki oceni, da ni možno zbežati, se pojavi oblika strahu, ki ji pravimo groza. Zaradi groze oseba otrpne, odreveni, izgubi glas, omedli … Čeprav se v človeški družbi to lahko zdi čudno, ima v živalskem svetu groza tudi nekatere adaptivne prednosti. Če mlad zajec na poljani sreča lisico ali volka − ker ga je groza, izgubi zavest. Tako si poveča verjetnost preživetja, saj živali, ki so plenilci in ne mrhovinarji, ne bodo pojedle nezavestnega zajca, kajti v sebi imajo genski program, ki jim preprečuje, da bi jedli bolne in mrtve živali, s katerimi bi se lahko okužili.

Strah

V nasprotju z grozo pa strah nastane takrat, ko oseba oceni, da lahko pobegne. Takrat strah aktivira simpatikus (adrenalin) in druge procese v organizmu. Zato oseba zbeži, kot jo nesejo pete. Prav strah je ena od evolucijskih prednosti, saj omogoči hitro odzivanje na grožnjo, hiter beg ali umik. V nasprotju z mladimi zajci, ki se v primeru nevarnosti odzovejo z grozo, se odrasli zajci odzovejo s strahom in urno zbežijo.

Panika

Panika nastane, kadar oseba oceni, da bi nemara lahko zbežala in se zaščitila pred grožnjo, ki je močnejša od nje, vendar v to ni povsem prepričana. Kaotično obnašanje, ki je posledica panike, je poskus osebe, da bi v čim krajšem času preizkusila čim več možnih vêdenj, v upanju, da ji bo katero od njih pomagalo pobegniti in se zaščititi.

Panika je torej, podobno kot groza, čustvo iz družine strahov, ki je zaradi svojih lastnosti nekaj posebnega. Lahko je blaga, srednje močna, a tudi zelo močna − kot v Marijaninem primeru. Mnogi ljudje ne prepoznajo znakov panike, ki se pogosto kaže v obliki dekoncentracije in blage duševne zmedenosti.

Občutek, da ni časa

Poleg tega, da oseba ne ve, ali in kako bi se zaščitila/pobegnila, obstaja še ena značilnost panike. To je občutek, da nima časa. Ljudje postanejo panični, kadar menijo, da bo do ogrožanja prišlo že v naslednjih nekaj minutah ali v nekoliko daljšem intervalu, vsekakor pa kmalu.

Vzemimo ljudi, ki se bojijo katere od telesnih bolezni. Na seznamu bolezni zaradi katerih so ljudje panični, najpogosteje opazimo srčni infarkt, srčno aritmijo, dušenje, možgansko kap in izgubo zavesti. Za vsa ta stanja je značilno, da se pojavijo nenadoma in v naslednjih nekaj minutah neustavljivo napredujejo do svojega izida, ki je lahko tudi smrten. Vse to so torej resna stanja, pri katerih oboleli nima časa, da bi se odzval. Zaradi tega je normalno, da panična oseba, ki je med prhanjem s toplo vodo začutila, da ji srce nenadoma deluje nepravilno, gola steče iz stanovanja in od soseda zahteva, naj pokliče rešilno vozilo. Oseba, ki upravičeno ali neupravičeno pomisli, da trpi za kako drugo smrtonosno boleznijo, ki pa se razvija mesece ali leta, se bo zelo redko odzvala s paniko. Takšno osebo je lahko zelo strah, lahko je zaskrbljena ali tesnobna, vendar tako rekoč nikoli ne bo panična.

Panika pred norostjo

Tako kot vemo, da se nekatere telesne bolezni razvijajo počasi, druge pa nastopijo v trenutku, tako so nekateri ljudje prepričani, da se tudi duševne bolezni lahko razvijejo bodisi počasi bodisi hipoma. Takšni ljudje spadajo v kategorijo tistih, pri katerih se lahko razvije strah pred norostjo.

Praviloma gre za ljudi, ki se, ko začutijo, da je čustvo postalo »pretirano« intenzivno, prestrašijo, da jih bo čustvo preplavilo, da bodo izgubili nadzor nad sabo in se mu prepustili. Takrat se pravzaprav bojijo, da bodo nehali biti razumni, da bodo postali nerazumni. Torej je vsak strah pred izgubo nadzora pravzaprav strah pred norostjo. Glede na to, za katero čustvo gre, so ljudje panični zaradi različnih posledic: če občutijo pretirano intenziven strah, se bojijo psihoze; če občutijo pretirano intenziven bes, se bojijo, da bodo koga ubili; če občutijo pretirano intenzivno žalost, se bojijo, da bodo ubili sebe. Na te ljudi terapevtsko deluje spoznanje, da človek ne more znoreti kar na lepem, a tudi to, da so duševne motnje večinoma počasni procesi, ki potekajo več mesecev in let, ki se torej ne zgodijo v nekaj minutah.

Ali močno čustvo lahko ubije?

Ljudje, ki doživljajo napade panike, se pogosto bojijo, da bi jih zelo močno čustvo lahko ubilo (možganska kap ali infarkt). Vsi smo že slišali ali prebrali, da je nekdo, ki je občutil kako zelo močno čustvo, na mestu umrl. Toda pomembno je vedeti, da se to dogaja samo ljudem, ki imajo bolno srce, zožene koronarne arterije ali bolno ožilje v možganih. Za življenje teh ljudi je enako nevarno vzpenjanje v četrto nadstropje brez počitka, intenziven telesni napor in celo strasten seks, ne pa samo močno razburjenje zaradi intenzivnega čustva.

Zdravemu organizmu ne morejo škodovati niti najmočnejša čustva. Čustva so evolucijska prednost, ki pomaga ljudem (in živalim), da se bolje prilagodijo in lažje preživijo. Kaj bi se zgodilo, če bi vsakega zajca, ko bi zagledal lisico, doletela možganska kap ali infarkt? Takšni zajci bi zanesljivo hitro izumrli.

Obnašanja izmikanja

Na kakovost življenja ljudi, ki so doživeli močan napad panike, znatno bolj od same panike vpliva strah, da se bo panika povrnila takrat, ko bodo to najmanj pričakovali. Zaradi tega jo tako rekoč nenehno pričakujejo in izvajajo različna dejanja, da bi se pred njo zavarovali. Prav ta dejanja v veliki meri omejujejo življenje ljudi z napadi panike. To se nanaša na izogibanje nekaterim življenjskim situacijam in na različna »varovala«. Izogibajo se situacijam, v katerih bi bilo zanje nesprejemljivo, če bi doživeli napad panike (javna mesta, javni nastopi, srečanja z neznanci …).

Po drugi strani si upajo spustiti v nekatere od teh situacij, če jim je na voljo »zaščita«, ki jim bo pomagala, da do napada ne bi prišlo, če pa bi do njega že prišlo, bi bili nekako zaščiteni (vedno so v spremstvu, pod delovanjem kakšnega zdravila, ob mobilnem telefonu ali v bližini avtomobila …).

Ti postopki postanejo del življenjskega sloga osebe z napadi panike. Čeprav so vsi ti postopki nastali tako, da je oseba uporabila svojo inteligenco in znanje z namenom, da bi si pomagala, so v resnici disfunkcionalni, saj je zgrešena predpostavka, iz katere izhajajo. Oseba namreč ni telesno bolna, niti ji grozi akutna norost.

Psihoterapija paničnih napadov

Sodobna terapija paničnih napadov je najuspešnejša, če uporablja kombinacijo zdravil in psihoterapije. Ljudje, ki se želijo razmeroma hitro osvoboditi simptomov, ki jih mučijo, bi morali poiskati katero od oblik »globljega« psihoterapevtskega pristopa.

Kolektivna panika

Panika je čustvo, ki je zanimivo tudi z vidika socialne psihologije. Posamezno skupino ljudi lahko v določenih okoliščinah zajame panika. V teh okoliščinah nastaja skupinski red in vsak posameznik začne iskati način, kako bi se zaščitil. Če v polni kinodvorani izbruhne požar in nastane splošna panika, množica ljudi lahko tako pritisne na izhode, da s telesi ustvari zamašek, ki bo njim in vsem drugim, ki so za njimi, onemogočil rešitev. Tako ljudje postanejo žrtve stampeda, do katerega je prišlo zaradi panike, čeprav bi lahko vsi zapustili kinodvorano.

V primeru pojava izredne situacije na krajih, kjer je velika množica ljudi, vedno obstaja možnost kolektivne panike in nastanka stampeda. Zaradi tega je osebje na potniških letalih, posebej izurjeno, da lahko s svojim obnašanjem prepreči pojav panike. Strah pred kolektivno paniko je bil včasih izgovor za vlade, da v izredni razmerah, kakršna je bila na primer nesreča v Černobilu, javnosti ne obvestijo pravočasno, saj naj bi bil kaos, ki bi temu sledil, večji od negativnih posledic izredne situacije.

Avtor: Zoran Milivojević, dr. med., psihoterapevt in seksolog
Vir: www.viva.si