Vem, nekoliko nenavaden naslov kajne? Do tega fenomena sem prišla preko sindroma prevelikega analiziranja, ki nas pogosto privede do še večje zmedenosti, saj v potankosti nekaj tuhtamo in analiziramo, da se že od tega utrudimo in zagotovo naredimo še kakšno napako več.
Paraliza analize se zgodi, ko potencialno odločitev ali problem drobimo na koščke tako v podrobnosti, da na koncu ne sprejmemo popolnoma nobene odločitve. Poznate to? Meni se to občasno dogaja, pa sedaj vsaj vem in poskušam ozaveščeno sama sebe ustaviti na neki točki in si rečem »Daj Melita, nehaj tuhtati in analizirati, pa se odloči in kar bo, pač bo«.
Paraliza odločitve se zgodi zaradi analize oziroma pride do paralize, ki nam onemogoči delovanje.
Zakaj pa pademo v to spiralo preveč agresivnega analiziranja?
Vzrok je v tem, da želimo preveč stvari in detajlov poriniti v nek okvir, pa nam to ne uspe. Iščemo idealno rešitev težave, a ker ima vsak problem še veliko spremenljivk in neznank, mi imamo pa vedno ogromno potreb in želja, se pripeljemo do opisane paralize. Končni rezultat je, da ne zmoremo narediti nobenega načrta, ker se zapletamo v drobne detajle ali pa se toliko utrudimo pri tem, da enostavno obstanemo v morebitni odločitvi ali dokončni rešitvi.
Kakšna je morebitna rešitev tele mučne in frustrirajoče situacije?
Manj je več se glasi enostaven odgovor. Izzivi kvalitetnega načrtovanja niso v tem, da skušamo v usklajevanju zgoraj definiranih spremenljivk in neznank vse skupaj lepo zložiti, temveč da se odločimo kaj odvržemo. Težak izziv, sploh za nas perfekcioniste. Ki želimo imeti vse tako, kot smo si zamislili.
No seveda, prav je da si to, kar smo odvrgli, damo v »zadnji predal« naših bodočih načrtov ter se osredotočimo na tisto, kar je tukaj in sedaj potrebno. Morebiti bodo vsebine iz predala kdaj kasneje in ob drugi priliki prišle še kako prav.
Če to prelijemo na partnerski odnos, se zagotovo spomnite kakšnega primera, kjer sta reševala kakšno vajino zagato ali popolnoma različna stališča pa sta analizirala vsak svoje poglede, jih predstavila eden drugemu, se vmes parkrat skregala in pogosto se pripeti, da sta dosegla – nič. Ker sta ostala v vajinih namerah, da si dokažeta kdo ima bolj prav paralizirana od analiziranja. Ob pogosti frekvenci takšnih paraliz se lahko zgodi, da sčasoma sploh ne najdeta več skupnih rešitev, ki pa so izjemno pomembne za vajin odnos.
Kaj si želita? Kaj pričakujeta eden od drugega? Kaj koga moti v odnosu in komunikaciji? Česa ne želita ali ne marata, da počne drugi partner? Ja, takšnih in podobnih vprašanj je veliko in prav odgovori na njih so ključ do čuječega in odgovornega partnerskega odnosa. Kakšni pa so vaši odgovori? Se o tem sploh pogovarjata ali obtičita na pol poti analiziranja in dlakocepljenja obstoječih rešitev?
Nekje je res potrebno presekati to iskanje idealne rešitve, ker ne obstaja, saj je med dvema različnima posameznikoma potrebno neprestano prilagajanje in iskanje srednje točke dogovora, torej kompromisi. Izognite se paralizi analize ter se dejansko dogovorita za določeno rešitev. Da ne bosta spet obstala na pol poti odnosa.
V branje priporočam tudi knjigi Iskreno o partnerstvu >> in Iskreno o osebni rasti >>
