»Če mislite, da morate nekaj storiti, storite to že zdaj. Tudi če ste naredili kaj narobe, se iz tega učite. Tu smo zato, da se učimo. Celo življenje se učimo, kako se izboljšati, učimo se spoznati sebe. Pustite, da se ta tok življenja zgodi. Začnite živeti življenje,« pravi Paramhamsa Vishwananda.
Pogovarjali smo se z razsvetljenim mojstrom Paramahamso Sri Swamijem Vishwanando, vodjo organizacije Bhakti Marga, ki deluje tudi v Sloveniji. Za razsvetljene ljudi pravijo, da izražajo kvalitete duhovne narave, da so mojstri ljubezni in modrosti, ki so presegli privlak želja in strasti, živijo brez strahov in v povezanosti s stvarstvom, z božanskim.
»Razsvetljeni ljudje so tu, da opominjajo celo človeštvo, da je znotraj nas nekaj globljega, veličastnega in da je to dostopno vsakomur. Da ima življenje smisel,« pravi naš sogovornik, ki je za Vivo podelil nekaj modrosti, kako lahko čisto vsak srečo in zadovoljstvo privabi v svoj vsakdan.
Ste razsvetljeno duhovno bitje. Kako je prišlo do tega stanja? Je tako že od nekdaj ali se je denimo zgodilo kot posledica neke travmatične izkušnje?
To stanje, kakor koli ga že imenujemo, realizacija ali razsvetljenje, se pri meni ni razvilo iz kakšne travmatične izkušnje. Travmatične izkušnje se zgodijo, ko iščeš nekaj, česar ne razumeš. Moje stanje se je zgodilo popolnoma naravno, ko sem bil star 14 let. Kazalo pa se je že prej, ko sem bil mlajši. To je bilo zame nekaj povsem normalnega.
Kako pa bi ga opisali?
Blaženost, popolna sreča.
Pa je »rezervirano« samo za posebej srečne, za posebne izbrance?
Čisto vsak ga lahko doseže. Človek je namreč sestavljen iz telesa, uma in duha – duše. V vsakem človeku pa je tudi nekaj, kar imenujemo jaz, bistvo človeka. In vsak človek je poklican, da to spozna, kdo je v svojem bistvu, od kod prihaja, zakaj je tu, kakšna je njegova dharma – dolžnost, življenjska pot. Za to pa moraš poznati sebe v celoti, ne le tisti del, ki ga predstavljata telo in um, saj smo več kot to. Spoznati moramo svojo dušo, atmo, ki je prevladujoča. Mislimo, da smo samo telo in um, v resnici pa je kar 90 odstotkov naših misli od drugih, od ljudi, ki nas obkrožajo. Ki ne vedo, kdo so. In namen življenja je, da spoznamo, kdo smo. Če tega ne veš, je življenje nesmiselno. In razsvetljeni ljudje so tu, da opominjajo celo človeštvo, da je znotraj nas nekaj globljega, veličastnega in da je to dostopno vsakomur. Vsak se lahko vpraša, kdo sem v resnici. Sem samo um ali telo? Zakaj umremo, ko duša izstopi iz telesa? Zakaj začne telo propadati, ko duša izstopi? Mora biti nekaj več v telesu, kar daje moč telesu in umu, čutom, da delujejo … In dušo lahko spoznamo. Ko jo spoznamo, dobi življenje pravi smisel.
Ob vsem trpljenju na svetu se zdi, da to ni ravno enostavno …
Ne, ni težko. Težava je v tem, da si večina ljudi tega ne želi. Ne želijo si tega spoznanja. Lažje je kritizirati, soditi in reči ne, kot pa sprejeti to resnico. Ko jo sprejmeš, se moraš namreč spremeniti. Ljudje pa ne marajo sprememb, bojijo se jih. Zato je to »težko«. In v trenutku, ko rečeš, da nečesa ne zmoreš, postaviš oviro. Če si postavimo takšen zid, postane težko kar koli v življenju, duhovna pot ali služba. Potrebno je iti globlje v vse, kar počnemo. Ko se predamo, začnemo imeti radi to, kar počnemo. Ko je v našem delovanju ljubezen, pozabimo na vse in vse postane lahko. Vse je torej odvisno od percepcije.
Večina ljudi bo rekla, da je lažje to stanje najti nekje v miru, težje pa je, ko moramo delovati v resničnem svetu, polnem negativnosti, hitenja, negotovosti …
Ni važno, kje smo, doma ali kjer koli, pomembno je to, kar je v nas. Miru ne pozna samo tisti, ki sedi doma v meditaciji. Tisti, ki so v resnici pomirjeni v sebi, so lahko kjer koli. To stanje meditativnosti vedno nosijo s seboj. Ni potrebno, da bi se vsemu odrekli in samo meditirali. Pomembno je, da smo hvaležni za vse, kar počnemo, da znamo to ceniti in se zavedamo, da je bog vedno z nami; najdemo ga lahko v vsem. Toliko je svetnikov, ki niso nikoli meditirali ali sprejemali pokore, pa so v preprostosti, v vsem, kar so počeli, ko so to počeli z ljubeznijo, našli boga. Babaji, moj duhovni mojster, je za to dal ljudem tehniko, imenovano atma kriya joga, ki pomaga ljudem, da to spoznajo, ne glede na to, kje so v življenju oziroma kar koli počnejo.
Bi lahko rekli, da se dogajajo premiki na globalnem nivoju? Da je že veliko ljudi, ki to iščejo, ki želijo nekaj več v življenju?
Vedno več ljudi se sprašuje, zakaj so nesrečni, pa imajo vse. Materialno bogastvo prinaša samo kratkotrajno srečo. Lahko si tudi »kupimo« ljudi, ki se nam smejejo, laskajo, ampak tudi to ne prinaša sreče na dolgi rok. Ob sebi si želimo imeti iskrene ljudi. Ljudje si želijo nekaj, kar je resnično. Zato se začnejo spraševati, kaj jih v resnici osrečuje. Koliko jih osrečuje vsakodnevna rutina – vstajanje ob isti uri, vožnja v službo, delo, vožnja nazaj domov, hrana, gremo ven, spimo … Vsak dan vedno isto. Kako dolgo lahko delaš isto? Je dolgočasno? Veliko ljudi se zato vpraša, ali je življenje res samo to. Ljudje si v biti želimo nečesa več. To prinese spremembo v zavesti ljudi. In zato je vedno več ljudi, ki se ukvarjajo z jogo, z duhovnostjo.
Kako duhovnost vklopiti v vsakdanje življenje, ko greš v službo, ko opravljaš gospodinjska opravila … Smo lahko ves čas »tudi« duhovni?
Vsak je tu zato, da opravlja svoje dolžnosti. Ključno pa je, kako jih opravljamo. Da se občasno povežemo z božanskim. Za to imamo vedno čas. Če imamo čas za to, da gremo na stranišče, imamo tudi čas, da se povežemo z bogom. ‘Nimam časa’, je le izgovor. Tudi ko na primer kuhamo, lahko med kuhanjem pojemo božanska imena … Večina pa raje govori po telefonu ali gleda televizijo in svoj um polni z neželenimi stvarmi. Vse je odvisno od prioritet. Potem slediš temu cilju. Dobro pa je, da imaš tudi upanje. Ker se takrat v vsem, kar počnemo, premikamo naprej, lahko se spreminjamo. Če verjamemo v to, kar počnemo, nas to potiska naprej. In to verovanje te poriva v to, da si to, kar moraš biti. Zato je verovanje zelo pomembno. Verovanje ne pomeni, da greš v cerkev in na vsake toliko časa prižgeš svečo, temveč pomeni, kako se povezujemo z božanskim v vsem, kar počnemo vsak dan. Da z vsem častimo boga. Takrat vse postane molitev. Molitev ni le to, da klečimo, sedimo v cerkvi ali doma. Ko imamo radi vse, kar počnemo, takrat vse postane molitev, vse darilo bogu.
Kaj pa bi svetovali ljudem, ki so ujeti v negativnost, ki venomer kritizirajo …
Ljudi, ki niso pomirjeni s sabo, lahko vedno najdemo. Ti svoje »smeti« projicirajo na druge. Lažje je kritizirati, bežati pred svojo negativnostjo, kot pa sprejeti, da je vse v redu. In v resnici je vse v redu. Um je namreč ustvarjen tako, da se težko oklepa pozitivnih stvari. Tudi če ti nekdo pove nekaj dobrega, bomo dvomili, če pa slišimo nekaj negativnega, takoj postanemo pozorni in nas takoj privlači, ker je to bolj sočno, bolj začinjeno. Zato je bolje, da gremo stran od negativnosti. Če damo negativnosti moč, ji damo pomembnost in lahko postane resničnost. Vsi imamo možnost, izbiro, da smo pozitivni ali negativni.
In ko smo že pri izbiri; tudi duhovnost je postala velik trg. Izbiramo na vsakem koraku.
Duhovnost sama po sebi ni trg. Ljudje so jo naredili takšno s tem, ko skačejo z ene prakse na drugo. To samo kaže na njihovo neodločnost. Če ne vedo, kdo so, ne vedo, kam pripadajo, potem ves čas lahko samo iščejo … Ko vedo, kaj iščejo, kaj potrebujejo, ne iščejo več. Res je tudi, da obstaja več poti. Ljudje smo na različnih duhovnih nivojih in tudi glede na to izbiramo svojo pot. Pot pa iščemo, dokler ne najdemo prave.
Kako pomembna je na tej poti hvaležnost, ki ste jo že prej omenili?
Vsak dan bi morali biti hvaležni za življenje samo. In ne bi smeli odlašati s tem, da se spremenimo, da postanemo boljši. Če se želiš spremeniti, stori to zdaj. In hvaležni moramo biti za to, ker si želimo spremembo, ker želimo spremeniti sebe in prinesti nekaj drugačnega v svet. To cenijo tudi ljudje, ki nas obkrožajo. Ali torej želimo narediti nekaj dobrega, pustiti pečat ali pa ostati nevidni? To je šola življenja. In potrebno je biti hvaležen za vsak trenutek v življenju, saj je življenje dragoceno darilo. Ne bodite hvaležni za stvari, te prihajajo in gredo, stvari so minljive. Najbolj dragocene stvari pa gredo prepogosto mimo nas, prijateljstvo, bližnji, družina, vsi, ki nam dajejo ljubezen in razumevanje. Tudi zanje moramo biti hvaležni.
Bi za konec želeli našim bralkam in bralcem predati še posebno sporočilo?
Življenje je najbolj dragocena stvar, ki jo imamo. Pogosto se tega ljudje ne zavedajo, dokler ga ne začnejo izgubljati. In potem gledajo nazaj in pravijo, da bi že prej morali nekaj spremeniti. Ne čakajte, da se to zgodi. Če mislite, da morate nekaj storiti, storite to že zdaj. Tudi če ste naredili kaj narobe, se iz tega učite. Tu smo zato, da se učimo. Celo življenje se učimo, kako se izboljšati, učimo se spoznati sebe. Pustite, da se ta tok življenja zgodi. Začnite živeti življenje.
Avtor: Nives Pustavrh
Vir: www.viva.si
